Učinkovitost, neučinkovitost

Ljudje pogosto ugotavljamo in preverjamo, kako učinkoviti oziroma neučinkoviti smo v svojih aktivnostih, dejanjih, odločitvah. Se učinkovito učimo, pospravimo stanovanje, pokosimo, smo učinkoviti pri dogovorih na sestanku, sprejmemo učinkovite odločitve,…?

Kako učinkoviti smo v neki dejavnosti, je odvisno od razmerja med tistim, kar smo vložili  (količina časa, energije, pozornosti) in dobljenim (rezultati). Ko vložimo več kot dobimo, smo neučinkoviti. Posledica tega je, da smo nezadovoljni, prevevajo nas slabi občutki, lahko smo jezni. In obratno smo zadovoljni, veseli, ugodno se počutimo, ko je rezultat naše aktivnosti enak ali celo nekoliko večji, kot je bil naš vložek.

Včasih je bilo preživetje ljudi odvisno od njihove (ne) učinkovitosti. Kdor je jedel več hrane, kot jo je bil sposoben pridelati na polju in je kuril več lesa, kot ga je pripravil za zimo, je bil v resnih težavah. V današnjih časih od tega nismo več tako odvisni, saj so namesto nas učinkoviti stroji in aparati. So pa prisotni, kot sem že omenila, občutki zadovoljstva, ko smo učinkoviti  v delovanju, kjer nas aparature ne morejo nadomestiti. Ne gremo v negativno bilanco, saj nam ostaja zadosti časa, energije in pozornosti.   

Se kdaj vprašate in preverite kako učinkovito se gibljete? Ali pri določenem gibu obremenite le mišice, ki so za to potrebne, ali napnete zraven še kopico drugih? Če to delate pogosto, izgubljate veliko energije po nepotrebnem in se izčrpavate. Kako radi hodite ali tečete oziroma koliko vas to utruja in  morda celo povzroča bolečine, je dober pokazatelj ali je vaše gibanje učinkovito.  

AEQ metoda® veliko pozornosti namenja prav učinkovitosti in njenemu izboljšanju. Ob izvajanju AEQ vaj dobro začutimo koliko truda vložimo v gib in kakšen le-ta potem tudi je. Smo ga naredili lahkotno, brez pretiranega truda, ob pravilnem napenjanju/krajšanju in sproščanju/daljšanju mišic? Se avdio  učitelja, ki daje navodilo za vajo sklada z video izgledom narejenega giba izvajalca vaje? Če lahko odgovorimo pozitivno, smo gib naredili učinkovito in to v nas vzbuja pozitivne občutke. V nasprotnem primeru pa moramo vložiti več učenja in raziskovanja. To nam bo postopoma povečalo urejenost, povezanost telesa in zavesti in s tem tudi učinkovitost gibanja. Izboljšali bomo kompleksnost gibanja. Imeli bomo tudi več energije.

Vse, kar izkusimo in se naučimo glede učinkovitosti pri izvajanju AEQ vaj, pa lahko prenesemo tudi na vsa druga področja življenja. Če nam neka dejavnost, ki jo moramo opravljati, povzroča slabo voljo, bolečino in z rezultati dela nismo zadovoljni, pri njenem izvajanju verjetno nismo dovolj učinkoviti. Potrebno je definirati stanje, potem pa s proučevanjem in učenjem poiskati nov, primernejši in učinkovitejši način izvedbe, ki nam bo omogočil več zadovoljstva. Tako si z učenjem, spreminjanjem in urejanjem sebe ustvarjamo življenje, kjer smo srečnejši, bolj izpolnjeni in lažje dosegamo cilje.

Skolioza

Izraz skolioza izhaja iz grške besede skoliosis, ki pomeni -ukrivljen in tako dejansko opiše stanje hrbtenice, ki je v nekem delu zvita v levo ali v desno.

Poznamo več tipov skolioz. Redkejše so tiste, ki nastanejo zaradi nepravilne rasti vretenc ali so posledica poškodb hrbtenice, tumorjev, cerebralne paralize. Najpogostejše so tako imenovane idiopatske skolioze, ki se sicer lahko razvijejo že zelo zgodaj (infantilne in juvenilne), toda največkrat se pojavijo od enajstega leta dalje, v obdobju adolescence.

Kosti se premikajo zaradi krčenja in raztezanja mišic, in če so določene mišične skupine v trupu konstantno pretirano napete, lahko to povzroči, da se hrbtenica otroka ali mladostnika zvije v prsnem oziroma v ledvenem delu v eno stran.

Morda bo iz primera najlaže razbrati ozadje takšnega stanja, vzroke zanj in možnosti reševanja problema.

V Mojčini družini na videz ni bilo nič narobe, pravzaprav bi nekdo, ki bi jo opazoval od zunaj, rekel, da so idealna skupnost – oče in mati s super službama, otroka pridna v šoli, uspešna v množici obšolskih dejavnosti.

Na rednem zdravniškem pregledu so pri dvanajstletni Mojci opazili, da ima ukrivljeno hrbtenico – v prsnem delu, kar za 25 stopinj zvito v desno. Diagnosticirali so ji idiopatsko skoliozo, in staršem povedali, da medicina ne pozna vzroka za to vrsto deformacije.

Kako pa Mojca doživljala sebe in svojo družino? Na kratko povedano, preplavljala jo je jeza. Jeza na starša, ker sta zaradi zahtevnih služb in kariere prihajala domov pozno, utrujena ter nista imela več energije za pogovor s hčerko in reševanje njenih najstniških težav in čustvenih travm. Jeza na šolo, učitelje, ki so zahtevali veliko za dobre ocene. Najprej je to čustvo tudi izražala, a kaj kmalu ugotovila, da mati na njene izbruhe in upor pretirano odreagira s svojo jezo ali pa ji  prične nalagati občutek krivde. Tako se je počutila še slabše. Zato je ubrala drugo taktiko. Jezo, ki ji je močno dvigovala pritisk v trebušni votlini je skušala zmanjšati tako, da je pričela vse manj jesti. Podzavestno je namreč čutila, da če vnaša manj hrane, si zniža kemično energijo, zato ima manj življenjske energije in čustva, ki jih ne želi čutiti, so manjša oziroma jih lažje kontrolira. Le za nekaj časa je to zadostovalo, zato je jezo, ki jo je razžirala, a je ni smela izraziti pričela skrivati pred sabo in drugimi. Mišice zelene luči, od vratu, preko trapezov, romboidov, ledvenega dela hrbta, gluteusa, ki jih je imela aktivirane zaradi jeze je »utišala« z aktivacijo še močnejših mišic rdeče luči po sprednji strani trupa. Ker se je to dogajalo iz dneva v dan, iz meseca v mesec, je konstantno povečan tonus mišic povzročil, da se je hrbtenica zvila.

Zdravniki so predlagali, da Mojca obiskuje fizioterapijo, omenili pa so tudi nošenje steznika in operacijo z vstavitvijo Harringtonovih palic, če bi se stanje še slabšalo. Navedeni načini reševanja težave se seveda ne ukvarjajo z odpravljanjem vzrokov nastanka, saj kot sem že omenila, jih medicina ne pozna.

AEQ metoda® pa deluje ravno na tem nivoju. Reševanje težave sloni na odpravljanju vzrokov. In to so odnosi v družini, nejasna komunikacija med člani ali celo njena odsotnost. Zato mora poleg otroka v procesu aktivno sodelovati vsaj eden od staršev, drugi pa mora biti primerno informiran.

Sprememba odnosov v družini (morda tudi med staršema in starimi starši), jasna komunikacija, sprejemanje jeze najstnika in primeren odziv nanjo, izvajanje AEQ vaj, postopoma privedejo do izboljšave te telesne deformacije.

Ker do skoliotičnih vzorcev drže in obnašanja ne pride preko noči, ampak po dalj časa trajajočem neredu v telesu/somi, je vse omenjeno pomaknjeno v podzavest. Zato je potrebno daljše obdobje zavestnega izvajanja vaj in zavestnih sprememb, da se telo vrne v simetrijo.     

Jeza

Jezi pogosto delamo krivico, saj jo označujemo kot negativno čustvo. Veliko ljudi je mnenja, da jeza škoduje zdravju, da je to »zapravljeno« čustvo, da z njo ne rešimo ničesar,… A čustvo je čustvo, ni negativno ali pozitivno, takšno je le naše doživljanje in ko se jezimo, to zagotovo ni prijetno. Negativni prizvok pa ima tudi zaradi nekaterih neprimernih načinov, na katere to čustvo izražamo.

V resnici gre za zelo pomembno čustvo, ki nas potisne v akcijo, ko nas pričnejo določene stvari motiti ali ogrožati, ko nas nekaj utesnjuje, omejuje, ko nimamo zadovoljenih potreb. Z njeno pomočjo se postavimo zase, povemo svoje mnenje, določimo meje. Pomaga nam pri vzpostavitvi ravnovesja med našim notranjim svetom in okolico, pri urejanju odnosov z okolico. Pravzaprav je za zdravje nujno potrebno, da je ne potlačimo in da jo izrazimo na učinkovit način. Daphne R. Kingma je nekoč zapisala: “Jeza je čustvo samospoštovanja.” 

A problem je, da so nas že od malega učili, kako je jeza nesprejemljiva ter da je ne smemo izražati. Verjetno so le redki imeli starše, ki so jih s svojim zgledom učili, kako jezo učinkovito izraziti na primeren način. Otroci odrastejo in večina je postala takšnih, ki zanikajo in potlačijo svojo jezo ali pa so kot tempirane mine, žalijo, preklinjajo, so agresivni do ljudi in predmetov.

Ko smo jezni, je v telesu prisotne veliko energije, in če je aktivno  ne izrazimo v okolje, da bi ga spremenili in se kot oseba vrnili v ravnovesje, bo ta energija ostajala v nas in nam povzročala težave. Herpes, problemi z zobmi in dlesnimi, kronična vnetja sinusov, težave z očmi, kožo, razne kronične bolečine (teniški komolec, sindrom karpalnega kanal,…) so lahko pokazatelj, da energijo jeze ne usmerjamo navzven in urejujemo odnosov, ki nas motijo in omejujejo, ampak smo jo zadržali v sebi, kjer povzroča vnetja in avtodestrukcijske procese.

Nekateri uberejo drugo taktiko. Energijo, ki jo ustvarja jeza, namesto urejanja problemov s partnerjem, šefom, starši,…sproščajo s tekom, boksom, s stalnim utrujanjem s športom. Seveda so športne aktivnosti koristne in priporočljive, a če jih izvajamo zato, da se pomirimo, da v nas ne vre, da lažje prenašamo sodelavce v službi in če brez njih ne moremo normalno funkcionirati, zagotovo predstavljajo način, da se energijsko iztrošimo in nam odnosi, ki nas jezijo, ne predstavljajo več takšnega problema.

In so ljudje, ki izražajo jezo na neučinkovit način. Ker ne znajo, večinoma pa si ne upajo oziroma ne zmorejo uporabiti energije jeze za urejanje okolice, ki jih moti in ovira (na primer urejanje odnosov z avtoriteto), jo sprostijo na druge ljudi, na svoje otroke, na nič krivo prodajalko v trgovini ali uslužbenko v banki, skratka na tiste, ki z izvorom jeze nimajo nič skupnega in so le strelovod za presežno energijo.  

AEQ metoda® nam omogoča, da preko izvajanja vaj pričnemo bolj čutiti telo. Postajamo bolje povezani, notranje usklajeni, integrirani. Povečuje se nam čustvena zrelost. Čustva nasploh, in s tem seveda tudi jezo, znamo vse bolj primerno in učinkovito izražati. Nimamo več odpora do uporabe čustvene energije za urejanje odnosov, saj smo sposobni prenesti večjo količino energije, ki jo dobimo kot odgovor na našo akcijo.

Z vadbo postajajo naše mišice vse manj napete in ne predstavljajo več bariere, ki preprečuje potlačeni jezi priti do zavesti. Ob izvajanju vaj, še bolj pa pri aktivnem učenju, lahko pride do močnih občutkov, ki jih ne moremo zanikati in prezreti. Zavemo se, da jih ne morejo ustvariti gibi, ki jih izvajamo, ampak, da so že od nekdaj tam in so posledica našega preteklega življenja. Zelo verjetno, da izhajajo iz našega otroštva. Ko pričnemo potem z analizo preteklosti, lahko postopoma pridemo do pravih vzrokov za  občutja, ki smo jih pričeli zaznavati. Odpre se nam pot, po kateri lahko pogumno stopimo in začnemo te vzroke odpravljati. Važen je pogovor in urejanje odnosov z ljudmi, ki so nam te globoko potisnjene in zakopane občutke povzročili. Pot je res bolj trnova, kot pa posuta z biseri, a se splača, saj je nagrada v obliki večje svobode, boljšega počutja, zdravja in življenja nasploh, res mikavna.  

Dihanje z diafragmo ter prsno in klavikularno dihanje

Človek se v tisočih letih ni kaj bistveno spremenil, njegova zgradba oziroma struktura je še vedno enaka. Bistveno pa se je spremenilo okolje in s tem tudi njegovo življenje ter delovanje – pravzaprav gre za povezanost in soodvisnost vseh treh omenjenih faktorjev.

Če si zamislim življenje običajnega človeka izpred dvesto let: zgodnje vstajanje, veliko fizičnega dela, brez posebnih specialnih pripomočkov, veliko gibanja, malo hrane, vendar pa ta naravna, z večjo hranilno vrednostjo ter bolj uravnotežena, spanje in počitek, ko se je stemnilo. Človek je bil povezan z naravo, z njenimi ritmi, časa je imel na pretek, nikamor se mu ni mudilo. A če je hotel preživeti, je moral biti učinkovit, moral je učinkovito delati, se gibati in tudi dihati – to je bilo mogoče, ker je čutil in obvladoval svoje telo. In danes: malo primernega, premišljenega gibanja, veliko več sedenja, težkega fizičnega dela praktično ni več, tega v glavnem opravijo stroji, veliko preveč hrane, ki pa je običajno prazna, sploh če gre za industrijsko predelane produkte in neuravnotežena, dnevno-nočnem ritmu skoraj nihče več ne sledi, vsi hitijo, izpostavljeni stresu, raznim pritiskom in pričakovanjem okolice, odrezani od telesa in občutkov, ker je tako lažje,… Posledica je neučinkovito gibanje in tudi neučinkovito dihanje.

Če želimo dihati učinkovito, moramo dihati  s trebušno prepono. Diafragma je poleg medrebrnih in trebušnih,  glavna dihalna mišica, ki pa jo ljudje današnjega razvitega sveta vse manj uporabljajo. Tempo življenja in pogoste stresne situacije povzročajo, da so ljudje večino časa v simpatičnem načinu delovanja, za katerega je značilno prsno dihanje in tudi dihanje skozi usta. Čez čas se takšnemu dihanju privadimo, gibanje trebušne prepone pa je vse manjše.  Vzrok za majhno uporabo diafragme je tudi prevelika/neprilagojena in konstantna zakrčenost mišic trupa in tudi same trebušne prepone. Tako pademo v začarani krog – zakrčene mišice onemogočajo trebušno dihanje, hkrati pa neuporaba trebušne prepone povzroči, da le-ta še bolj hipotrofira.   

Trebušna prepona, ki ima obliko padala, je mišična pregrada med prsno in trebušno votlino. Ob vdihu se skrči, spusti se v trebušno votlino in ob tem pride do sesanja zraka v spodnji del pljuč. Spodnja tretjina pljuč je najbogatejša s krvjo, zrak pa tudi dalj časa potuje v ta del, zato je stik vdihanega zraka s pljučnimi mehurčki daljši. Vse to povečuje učinkovitost diha. Trebušna votlina se ob takšnem vdihu razširi in izboči, ob tem so notranji organi nežno potisnjeni navzdol . Ob izdihu pa elastičnost diafragme in pljučnega tkiva ter višji tlak v trebušni votlini omogočijo, da se iztisne zrak iz pljuč. Diafragma se zopet izboči v obliko kupole, stisne pljuča, iz katerih izdihnemo zrak z večjo vsebnostjo ogljikovega dioksida.

Prednosti preponskega dihanja so številne: od večje umirjenosti in aktivacije parasimpatičnega načina delovanja živčnega sistema, boljšega spanje, več energije, izboljšanega krvnega pretoka in s tem količine kisika v mišicah, do boljšega pretoka limfe, »samomasaže« notranjih organov,…

Za večino ljudi današnjega razvitega sveta je značilno prsno dihanje. Trebušna prepona se ne more pravilno širiti v trebušno votlino, saj jo omejujejo rigidne mišice trupa, ki so kot nekakšen oklep, ki onemogoča ekspanzijo. Vdih je omejen, plitek, izmenjava dihalnih plinov pa nepopolna. Tako se za kompenzacijo razvijejo nepravilni dihalni vzorci, med drugim tudi omenjeno prsno dihanje in klavikularno dihanje (dihanje zgolj z vrhovi pljuč). Z delovanjem medrebrnih mišic ter z dviganjem in spuščanjem ramenskega obroča napihnemo prsni koš. Zrak pride le v zgornji in srednji del pljuč, spodnja tretjina, ki ima večjo površino in je bogata s krvjo, pa ostane nepredihana. Izmenjava kisika in ogljikovega dioksida je slaba, v tkivu pride do pomanjkanja kisika, zato moramo povečati hitrost pretoka zraka, posledica pa je večja hitrost pretoka krvi in višji srčni utrip, ki vodita v vse bolj simpatično stanje. Takšno dihanje predstavlja večji napor, je neučinkovito ter slabša telesno in psihično stanje človeka.  

Sami lahko ugotovite ali dihate primarno s trebušno prepono ali je vaše dihanje pretežno prsno. Eno dlan položite na trebuh nad popkom, drugo pa na prsni koš. Opazujte premike dlani ob dihanju. Če se na primer bolj opazno dviguje in spušča dlan na trebuhu, dihate preponsko.

Z izvajanjem AEQ dihalnih vaj in dihalnih protokolov po AEQ metodi® lahko bistveno izboljšate kvaliteto svojega dihanja, s tem pa tudi počutja in zdravja.

Dihate pravilno?

Naše življenje je popotovanje med prvim vdihom in zadnjim izdihom. Včasih veselo, drugič žalostno, razgibano ali enolično, dogajajo se vzponi in padci. Najpomembnejši proces, ko valujemo v toku spreminjajoče se življenjske energije, je prav dihanje. Dihanje, ki naj bi bilo čim boljše, čim bolj pravilno, čim bolj funkcionalno. Kako pomembno je, nam orisuje taoistična tradicija, ki zagovarja zakonitost, da je število dihov v življenju omejeno, kar pomeni, da si s kratkimi in plitvimi dihi krajšamo življenje. 

Veliko ljudi že v otroštvu popači dihanje. Z zadrževanjem dihanja si zmanjšajo življenjsko energijo, ki jo sicer omogoča kisik, ko se v njegovi prisotnosti v fazi celičnega dihanja tvorijo energijsko bogate molekule ATP. Tako se omrtvičijo in lahko preživijo v situacijah, ki so zanje preveč boleče in strašne. Dojenček ali majhen otrok se še ne zna, oziroma  niti nima prave možnosti, spoprijeti se s stresnim dogodkom. Če nima ob sebi osebe, ki ji zaupa in ki bi mu pomagala in ga pomirila ali če je celo ta oseba vir njegove frustracije, je eden izmed načinov reševanja situacije, popačitev dihanja. V primeru, da se to dogaja pogosto, otrok spremeni dihalni vzorec.     

Po drugi strani pa je za sodobnega človeka zelo pogosta prehitra izmenjava dihalnih plinov ali hiperventilacija. Šestnajst ali celo dvajset vdihov ter izdihov na minuto kaže na kronično prekomerno dihanje. Predihamo približno 3-krat več zraka kot naši predniki. Tako kot ni dober prevelik vnos hrane in pijače v naše telo, tudi pretirano dihanje ni zdravo. Povzroča oženje dihalnih poti in omejuje vnos kisika v telo. Poruši se namreč  ravnovesje med kisikom in ogljikovim dioksidom. Če raven ogljikovega dioksida preveč pade, je kisik premočno vezan na hemoglobin v rdečih krvnih telescih in ne prehaja v celice. Paradoksalno imamo v krvi dovolj kisika, ne prehaja pa v celice, kjer se odvija prej omenjeno celično dihanje. Organizem odreagira tako, da zapre dihalne poti in sporoča, da naj dihamo manj. A ker je sodoben človek odtujen od telesa in teh sporočil ne razume oziroma jih ne upošteva, prične večinoma dihati skozi usta. Po tej poti pride kisik na lažji način v pljuča, a ravnovesje med dihalnima plinoma je še vedno neuravnano in celice so še vedno »lačne« kisika.

Seveda ima dihanje skozi usta številne slabe učinke na zdravje. Zrak se po tej poti ne ogreje in navlaži, bacili in bakterije imajo lažji dostop  v telo. V obnosnih votlinah ne nastaja dušikov oksid, ki je sicer izredno pomemben pri regulaciji krvnega pretoka, pri prenosu živčnih signalov, presnovi in imunski obrambi organizma. Če dihamo skozi usta med spanjem, pride do dehidracije, smrčanja in apneje.

Na vprašanje, ali dihate preveč, si lahko odgovorite sami. Preverite koliko trditev velja za vas:

Dihate skozi usta med običajnimi dnevnimi aktivnostmi. Zjutraj se zbudite s suhimi usti, ker ponoči dihate skozi usta. Smrčite ali trpite za spalno apnejo. Preko dneva velikokrat zajamete sapo, globoko vdihujete. Zehate, čeprav ste se ponoči dovolj naspali. V mirovanju slišite svoje dihanje. Imate znake kroničnega prekomernega dihanja – zamašen nos, utrujenost, omotičnost.

Pravilno dihanje je torej lahkotno, uravnoteženo izmenjevanje dihalnih plinov. Je neslišno, dihalna pot gre izključno preko nosu. Dihamo lijačno, glavna dihalna mišica je trebušna prepona, ki se ob vdihu spusti navzdol, trebuh se izboči navzven, ob izdihu pa se trebušna prepona vrne nazaj in trebuh se vboči.   

Zdaj si lahko odgovorite še na začetno vprašanje ali dihate pravilno. V primeru, če niste odgovorili pritrdilno ter si želite izboljšati svoj dihalni vzorec in način dihanja, ter posledično tudi svoje počutje in zdravje, vas vabim, da spoznate metodo AEQ dihanja®

Odpravljanje vzrokov ali simptomov bolezni?

Človeško telo je čudež narave. Popolna usklajenost njegovih delov, popolna struktura in dovršeno funkcioniranje. Seveda velja to za idealne razmere in življenje v popolnem ravnotežju. Na žalost je v današnjem času takšno stanje praktično nemogoče doseči in ohranjati. Zaradi najrazličnejših razlogov (pritiski in zahteve okolice, lastna pričakovanja, odnosi, v končnem pa seveda tudi naravni zakon entropije, ki vodi v nered in propad), se naše ravnotežje ruši.

Telo nas sicer na to ves čas opozarja, ko se počutimo neprijetno, ko nas zbada, kljuva, zateguje, ko se javi bolečina. Na to največkrat ne odreagiramo, rekoč, saj bo minilo ali pa stopimo po najenostavnejši poti in vzamemo tableto. Ko pa pride do večjih težav in bolezni, poiščemo pomoč. Običajno je ta pomoč usmerjena na odpravljanje bolezenskih znakov, vzrokov pa se le malokdo dotakne. A to je tako, kot da bi gasili požar, vira ognja pa ne bi odstranili. Zato večina bolezni preraste v kronična stanja, ki jih bolj ali manj uspešno obvladujemo s kopico zdravil, fizioterapijami in z masažami.

Če se želimo resnično pozdraviti in odpraviti kronične težave, moramo pričeti odpravljati vzroke. Bolezenski znaki so samo posledica, in ko odpravimo vzrok zanje, bodo izginili. Iskanje vzrokov in njihovo odpravljanje zahteva naš čas, pozornost in energijo za ukvarjanje s samim sabo. Običajno tudi ni najbolj prijetno, zato je takšno delovanje zahtevno opravilo, a nagrada v obliki zdravja in dobrega počutja je velika. Prevzeti je potrebno odgovornost za stanje, v katerem se nahajamo – od tu moramo začeti, potem pa sledi analiziranje in spreminjanje.

Kot primer vzemimo hipertenzijo, stanje kronično povišanega krvnega tlaka. To je pritisk, s katerim deluje kri na stene krvnih žil. Žile, ki so dalj časa izpostavljene previsokemu tlaku, se postopoma spreminjajo – se zadebelijo in otrdijo. Hipertenzija vodi v bolezni srca in ožilja, slabša delovanje ledvic, povzroča težave z vidom, povečuje možnost infarkta. Ljudje znižujejo previsok krvni tlak večinoma z zdravili. Odpravljajo simptome, saj v devetdesetih odstotkih primerov medicina ne pozna razloga za takšno stanje.

AEQ metoda® je usmerjena v iskanje ter odpravljanje vzrokov težav in bolezni. Visok krvni tlak razlaga kot posledico povišanega notranjega pritiska v telesu. Do njega pa pride zaradi konstantno prenapetih mišic. Povišan notranji pritisk pretirano stiska žile. V tako stisnjenih žilah je pretok krvi manjši, ker pa mora biti pretok krvi zadosti velik, da oskrbuje vse celice s kisikom in hranljivimi snovmi, posledično naraste krvni tlak. Ko odpravimo konstantno preveliko, neprimerno  notranjo napetost, se bo tudi krvni tlak v večini primerov normaliziral. Sprostiti moramo torej neustrezno napete mišice. Najprej jih moramo ob izvajanju AEQ vaj sploh začutiti, ugotoviti stanje v telesu, potem pa jih pričeti sproščati in odpravljati razloge pretirane zakrčenosti (neizražena čustva, neurejeni odnosi). Takšna je pot, ki vodi v odpravljanje vzrokov bolezni in v boljše zdravje.   

Svoboda in AEQ® metoda

Zagotovo ste že razmišljali o tem, kako svobodno življenje imate in morda o tem, kaj vam svoboda sploh pomeni. Za nekoga je to možnost, da gre, kamor želi, za drugega, da pove, kar misli, za tretjega zopet, da se lahko svobodno odloča.

Absolutne svobode ni, saj jo omejujejo naše naravne potrebe (moramo piti, jesti, spati), fizikalne zakonitosti (gravitacija), družbeni zakoni (pravila, ki jih moramo upoštevati, sicer smo kaznovani) in tudi naša predhodna dejanja.

Kot učiteljica AEQ metode® pa se ukvarjam s tem, kako svobodno, lahkotno in brez bolečin se lahko človek premika – hodi, teče ter opravlja razna druga fizična dela.

Otroci, tam okrog šestega leta, ko že dobro usvojijo hojo, se premikajo mehko, pestrost njihovih gibov je velika – lahko bi zaključili, da je njihovo gibanje svobodno. In kam ponikne ta svoboda, ko smo stari trideset, štirideset, petdeset,…let?

Se odpoveste izletu v hribe, ker imate težave s koleni in kolki, je problem hoja po stopnicah, v avtu težko obrnete glavo in pogledate na levo in desno, težko čepite, klečite, vam že obešanje perila na višje napeljane vrvi ali jemanje krožnika z zgornje police predstavlja problem, niste stabilni?

So te in podobne tegobe, ki na nek način omejujejo vašo svobodo, res posledica let in se je z njimi potrebno sprijazniti? Nikakor! Spomnite se kakšne oddaje o ljudeh, ki živijo v okolju, ki je bolj naravno, neprilagojeno, o ljudeh nerazvitega sveta. Lahko ste opazili, da se tam tudi odrasli in ljudje v starejših letih gibljejo brez problemov, niso okorni, togi in omejeni na enostavne gibe.

Zakaj pride do teh razlik? Zato, ker so ljudje, ki živijo v takšnem okolju, odvisni od svojega telesa. Če ne bodo zmogli več optimalno hoditi in delati, bodo življenjsko ogroženi, ne bodo mogli preživeti. Enako je veljalo za ljudi, na primer v Evropi, pred industrijsko revolucijo. Sedaj je v razvitem svetu drugače. Na eni strani imamo dovolj  hrane ter dovolj energije za pogon avtomobilov, strojev, aparatov. Če ne zmoremo hoditi, se peljemo, če imamo težave z raznimi drugimi opravili, si omislimo električne aparate, kupimo si najrazličnejše pripomočke, ki nam lajšajo sedenje, spanje, ker imamo z našimi telesi probleme že, če samo počivamo. Po drugi strani pa nam primanjkuje časa. »Kupujemo« si ga s tem, da delamo več stvari naenkrat. Takrat zagotovo ne razmišljamo o tem, kako se premikamo.

Skratka, človek pred industrijsko revolucijo, oziroma človek nerazvitega sveta ne pridobi, oziroma si ne sme »privoščiti« tako imenovane senzorno-motorične amnezije (SMA).

V vsakem gibu sodelujejo mišice, ki se krajšajo (kontrakcija) in ki se daljšajo (sproščanje). Naši možgani pa so tisti, ki te mišice vodijo v pravilen  gib. Komunikacija med možgani in mišicami mora biti dobra, da bo kontrakcija agonistov in sproščanje antagonistov usklajena, gib  bo takrat urejen, brez odpora in svoboden.

Današnji človek razvitega sveta je zaradi zgoraj omenjenih razlogov pa tudi zaradi dnevno prisotnega stresa in čustvenih travm razvil SMA. Izgubil je urejenost, ustvaril nered v delovanju mišic (predvsem je problem v sproščanju mišic). Nima več ustrezne povezave med možgani in telesom. Telo je »odrezano«, ne čutimo ga več tako, kot bi ga morali, da bi dobili prave informacije iz mišic v možgane, ti pa bi potem poslali ustrezno informacijo nazaj v mišice.   

Izguba urejenosti v gibanju povzroča torej  zmanjševanje kompleksnosti gibanja, ki je že na pogled trdo in okorno, nesigurno. Je neprijetno in daleč od svobodnega premikanja.     

Na srečo obstaja tudi pot nazaj, pot v boljšo urejenost. Uspešni bomo s ponovnim učenjem gibanja, rezultat bo ponovno boljše zaznavanje, oziroma čutenje telesa in boljši nadzor nad mišicami. Takšno učenje omogoča AEQ metoda®. (AEQ je okrajšava besede Aequitas, ki je latinski koncept pravičnosti, enakosti, skladnosti ali simetrije.) Po navodilih učitelja te metode  zelo pozorno  izvajamo gibe. Ker jih delamo počasi, lahko opazimo, kje imamo manjši nadzor, katere mišice dodatno in po nepotrebnem napenjamo, kdaj gremo v pretiravanje,… Ko napake opazimo in začutimo, jih lahko postopoma odpravljamo. Posledica je lahkotnejše gibanje, boljša stabilnost, ni bolečin, odpravljamo pa tudi vzroke za poškodbe, razne degenerativne spremembe in bolezni. V gibanju zaznamo več svobode.

Delovanje avtonomnega živčnega sistema in vpliv AEQ metode® nanj

AŽS kontrolira neprostovoljne funkcije telesa, deluje podzavestno. Njegova dela, simpatični in parasimpatični živčni sistem, se aktivirata pod različnimi okoliščinami. Oba sta nujno potrebna za naše preživetje in dobro počutje.

Pomembno je, da način delovanja AŽS ustreza dani situaciji. Če smo v okoliščinah, ki zahtevajo akcijo, je ustrezno delovanje simpatikusa. Telo se na to pripravi: razširijo se dihalne poti, pospeši se utrip, delovanje prebavnega sistema in izločal se upočasni , mišice preplavi kri, na površini pa se kapilare stisnejo, membrana postane manj občutljiva. Ko impulzov za akcijo (grožnja, stres) ni več, se aktivira parasimpatikus, ki omogoči, da se telo upočasni, regenerira in spočije. Mišična napetost se zmanjša, prav tako srčni utrip in tlak, obnovi se prebava in izločanje. Na tak način se telo pri človeku z malo SMA opomore in se pripravi na novo akcijo in nov krog delovanja.

Žal pa je v sodobnem svetu doseganje takšne homeostaze bolj izjema kot pravilo. Delovanje parasimpatičnega sistema pravzaprav sploh ni več zaželeno. Človek hoče več, hitreje, bolje,… in parasimpatični sistem ga pri tem ovira in ustavlja. Obilje energije in množica želja sili ljudi v akcijo, na ta način je v glavnem aktiviran simpatični živčni sistem in posledično je človek uspešnejši, hitrejši, več si upa. Seveda pa takšna situacija povzroči utrujenost, mišice so napete in toge. Tu nastopi medicina, nove tehnologije, ki stanje »gasi« in povzroča ujetost v začaran krog delovanja brez pravega počitka.

Kadar je AŽS dolgotrajno aktiviran v simpatičnem načinu, govorimo o simpatični dominantnosti. Ta je pogosta pri zelo ambicioznih ljudeh, vrhunskih športnikih. V tem stanju so mišice zelo napete, stisnejo krvne žile, zato se zmanjša krvni pretok, tlak pa se zviša. Spremeni se izločanje hormonov, kar vodi v večjo verjetnost nastanka srčno žilnih obolenj.

Simpatična dominantnost, če traja dalj časa, lahko vodi v parasimpatično dominantnost, ko je človek brez energije, je nezainteresiran, brez ciljev in želja.  Daljše obdobje močne aktivacije simpatičnega sistema pa pogosto povzroči tudi travmatični šok ali zamrznitev, ko se istočasno aktivira še parasimpatikus. Posledice so utrujenost, depresija, razni sindromi, motnje,…poslabša se kvaliteta življenja.

Izvajanje vaj AEQ metode® omogoči, da se tonus kronično zakrčenih mišic zmanjša, kar povzroči, da se počasi odpravlja nepotrebno aktiviran simpatični način delovanja AŽS. Vaje izvajamo počasi, pozorno, dihanje se umiri, tako postopoma zopet bolj aktiviramo parasimpatični način delovanja. Membrana postane bolje prekrvavljena, poveča se njena občutljivost in s tem tudi prijetnost občutkov.  Telo se  prične regenerirati, pridobi energijo (mišice, ki so bile ves čas zakrčene, so namreč zahtevale veliko energije) in takšno je precej bolj pripravljeno na novo akcijo.  

Ljudje, ujeti v nori tok življenja, v stresu, da bi dosegli čim več ciljev in izpolnili čim več želja, se pogosto tega ne zavedajo, niti nimajo znanja o tem. Ker ne poznajo pravih vzrokov svojih problemov, jih pričnejo reševati na neustrezen način, na primer z še  več športa, kjer so maksimalno agresivni do svojega telesa, s tem pa situacijo še poslabšajo.

Ljudje pogosto menijo, da bodo s trudom, z maksimalno delavnostjo in hitrostjo (push način in simpatični način delovanja) bolj uspešni, toda to je igra na kratek rok. Iz umirjenosti, osredotočenosti, ustreznega usmerjanja energije, znanja, širjenja modelov razmišljanja (flow in več parasimpatičnega delovanja) rastejo uspehi na dolgi rok. Seveda se človek ob tem tudi bolje počuti, je bolj samozavesten in srečnejši.

Menstrualne težave, nosečnost in porod

Velik odstotek žensk se srečuje z bolečo menstruacijo ali dismenorejo. Ta je lahko primarna ali sekundarna. Vzroki sekundarne dismenoreje so običajno anatomske nepravilnosti ali ginekološka obolenja, medtem ko gre pri primarni za bolečo menstruacijo brez prisotnih patoloških procesov v mali medenici.

Bolečina v spodnjem delu trebuha se pojavi zaradi povečanega krčenja maternice. Sicer je rahlo pulziranje prisotno ves čas in se ga ženske niti ne zavedajo. Namen zvečanega krčenja maternice, ki ga povzročajo tkivni hormoni prostaglandini, je luščenje notranje sluznice maternice, v katero se ni vgnezdilo oplojeno jajčece. Med krči se krčijo tudi krvne žile, zato je moten pretok krvi in s tem dotok kisika v tkivo maternice. To povzroča sproščanje snovi, ki povzročajo bolečino.

Veliko žensk, ki trpijo za primarno dismenorejo, ima močno izražen in konstantno aktiviran refleks rdeče luči, o katerem sem pisala že pred časom. Pretirano skrajšane mišice sprednjega dela trupa, napet trebuh, ramena potisnjena naprej, prav tako vrat in glava. Ko je takšno stanje prisotno dalj časa, pride do sprememb v delovanju organizma – spremeni se dihanje, presnova,…pa tudi menstruacije postanejo precej bolj boleče. S pomočjo učenja oziroma izvajanja AEQ vaj® zmanjšamo in s časom odpravimo refleks rdeče luči, s tem pa izginejo močne bolečine.

Nosečnost je za žensko sicer naravno stanje, ki pa še zdaleč ni enostavno niti  za telo niti za duševnost. Ali se lahko ženske na nosečnost pripravijo? V večini primerov se priprave pričnejo, ko ženska izve, oziroma dobi potrditev, da je noseča. Toda zanjo in za otroka bi bilo veliko bolje, da bi s tem delom  pričela že prej in ne bi vsega prepustila naključjem.

Poskrbeti mora za zdrav in uravnotežen način prehranjevanja, opustiti škodljive razvade, kot so tobak, alkohol. Zagotoviti si mora zadostne količine folne kisline za rast in razvoj zarodka (zelenjava, oreščki, polnozrnata žita), dovolj kalcija, železa.

Kaj pa odnosi? So v družini nerazrešene zadeve? So opazni vzorci obnašanja in delovanja, ki se vlečejo že več rodov, od starih staršev, staršev? Z vsem tem bi se morala hrabro soočiti in korak za korakom izboljševati stanje. Odkriti pogovori brez obtoževanja, sprejemanje drugačnih mnenj, odprtost, bodo pri tem v pomoč.

Zelo pomembno pa je tudi, da poskrbi za mišice, predvsem trebušne mišice in mišice medeničnega dna. Mora jih čutiti, obvladati, jih znati sprostiti, podaljšati.  Da je ne bo neznosno bolel križ, da ji ne bodo zatekale noge, da se bo otrok v njenem trebuhu lahko premikal, obračal in imel pred porodom pravilno lego.  V ta namen je zelo priporočljivo, da se že pred nosečnostjo spozna z AEQ somatskimi vajami. S pravilnim izvajanjem vaj se bo naučila obvladovati mišice trupa in bo lahko tako v nosečnosti lažje prepoznala spreminjanje telesne drže zaradi spreminjanja težišča telesa ter jo korigirala. Med počitkom, spanjem bo znala  sprostiti mišice, saj ji bodo omenjene vaje preprečile senzorno-motorično amnezijo. Dobri učinki AEQ vaj se bodo odrazili tudi med samim porodom, ko bo lažje sprostila spodnji del trebuha ter mišice medeničnega dna, po drugi strani pa stisnila prepono, prsne mišice in zgornji del trebuha. Po porodu  bo lahko hitreje in učinkoviteje povrnila držo in gibanje, ki jo je imela pred nosečnostjo. In seveda vse to bo doprineslo k zdravem in srečnem razvoju novega življenja.

Preveč in premalo

Preveč oziroma premalo – dve besedi, ki označujeta, da smo s svojim delovanjem ali nedelovanjem padli iz ravnovesja.

Življenje si lahko predstavljamo kot nenehno igro iskanja ravnovesja. Ko smo uravnoteženi na vseh področjih življenja, smo zdravi in zadovoljni, dobro se počutimo. Toda to stanje ni trajno in se ne nadaljuje kar samo po sebi, ko je enkrat doseženo. Ves čas moramo usmerjati zadostno količino pozornosti, energije in časa za ohranjanje te krhke, a hkrati tako izpolnjujoče ravni bivanja.

V kemiji velja za ravnotežne sisteme Le Chatelierovo načelo, ki pove, da se ravnotežni sistem na zunanjo spremembo odzove tako, da skuša to spremembo čim bolje izničiti. In prav to razloži tudi eden izmed principov AEQ metode – ko je nečesa v našem življenju, za katerega želimo uravnoteženost, preveč, zmanjšaj; ko je nečesa premalo, povečaj!

Preveč in premalo ter vmesno stanje ravnovesja lahko apliciramo prav na vsa področja življenja. Morda je v tem času, ko je naše okolje zelo kaotično in neuravnovešeno še toliko bolj pomembno, da skušamo doseči balans znotraj sebe.

Kako uravnovešeno je naše delovanje? Koliko delamo, koliko počivamo, se zabavamo? Kakšen je naš počitek? Preveč pasiven, ko samo spimo oziroma ležimo, preveč aktiven, s prekomerno fizično aktivnostjo? Je naše delo preveč oziroma zgolj fizično ali le umsko in smo popolnoma pozabili na telesne aktivnosti? Uživamo primerno uravnoteženo hrano, se primerno hidriramo?

Dajemo preveč ali preveč sprejemamo?

Koliko smo usmerjeni v telo in koliko v svoj duh? Zlato pravilo je prava mera. Vsak jo mora poiskati sam, saj smo si med sabo vendarle različni.

Ko nam na nekem področju ne gre najbolje, nam pa je to področje pomembno, se moramo vprašati česa je tu preveč, česa morda premalo. Smo premalo fokusirani, premalo angažirani, namenjamo aktivnosti premalo časa ali pa se morda na silo preveč trudimo?

Pretiravanje v kakršnokoli smer ne prinese nič dobrega in kvalitetnega, pomembno pa je tudi, kolikokrat in koliko časa v nečem pretiravamo. Občasen skok v ekstrem se mi ne zdi tako zelo nesprejemljiv, saj takrat lahko na primer odkrijemo kje so naše meje, česa smo sposobni, takrat lahko konec koncev dosežemo tudi kakšen preboj na področju, ki ga želimo izpopolniti.    

Morda se zdi iskanje ravnovesja zahtevna in nikoli končana zgodba. Ravnovesje moramo ves čas ustvarjati, glede zahtevnosti pa bi rekla takole – bolj ko je naše telo kot celota (naš nevromuskulaturni sistem in duh) integrirano in razvito, bolj je inteligentno, manj naporno je iskanje ravnovesja, saj se dogaja spontano tudi na nezavednem nivoju. Takšen razvoj pa je mogoč tudi, če prakticiramo in živimo AEQ metodo.