Zgodbe, ki jih piše življenje

Danes bom pričela pisati zgodbe. Izmišljene zgodbe, izmišljenih ljudi. Zgodbe, ki so lahko podobne vaši, ki so okvir, v katerem se lahko prepoznate. Lahko da so popolnoma drugačne kot je vaša, a vas bodo vzpodbudile, da pričnete gledati na svoje življenje z drugačnimi očmi. Tako boste bolje razumeli svoje odločitve, dejanja, odnose.

Nekateri bi rekli, to so zgodbe, ki nam jih piše življenje. Ali jih res nekdo oziroma nekaj piše ali smo mi sami tisti, ki jih ustvarjamo? Naše mišljenje oziroma prepričanja so tista, od česar je odvisno naše življenje, počutje in rezultati. Bazična prepričanja smo dobili zelo zgodaj v življenju. Pridobili smo vzorce ter navade, ki so se v obdobju ranljivosti in popolne odvisnosti ranega otroštva izkazali za naše rešitelje, in od takrat dalje se jih oklepamo kot pijanec plota. Niti zavedamo se jih ne več, a predstavljajo temelj, na katerem raste hiša našega življenja.  

Pa pričnimo. Jana, Bojan, Vera, Tomaž in Luka bodo osebe, ki jih boste spremljali od rojstva preko   obdobja mladosti in adolescence do odraslosti. Njihove zgodbe so poenostavljene, niso tako plastovite, kot dejansko naša življenja so, a kot takšne bodo morda še bolje služile namenu zapisa.

JANA:

Jana se je rodila kot tretji otrok v družini. Oče, sicer vidno razočaran, da je na svet privekalo tretje dekletce, namesto tako zaželenega sina, je skušal kazati navdušenje.

A Jana je z vsem svojim bitjem čutila, da je kot deklica nezaželena. Kot popolnoma odvisna in nebogljena dojenčica je začutila smrtni strah. Tako je v boju za »svoj obstanek« oziroma za pridobitev očetove naklonjenosti počasi razvila strategijo, ki ji je omogočila priljubljenost in jo dvignila na piedestal. Začela se je obnašati kot fant, zanimale so jo fantovske igre, igrače, kakšno srečo je začutila, ko se je oče najraje igral z njo nogomet, skupaj sta sestavljala avtocesto in dirkala z avtomobilčki,… Največje priznanje pa je pridobila, ko je pričela že na začetku osnovne šole trenirati rokomet in bila tudi zelo uspešna. Z leti je bilo vse več treningov, naporov, situacij »stisni zobe in potrpi, pojdi preko bolečine«. Garala je in se razdajala ob podzavestni želji, da bo sprejeta in ljubljena.

Telo jo je vsake toliko časa s poškodbami opominjalo, da ne gre po pravi poti, da je njena volja preveč brezkompromisna in da škoduje telesu, ampak ni poslušala. Ločenost njene volje/ega in telesa je postajala ves večja. Dokler….ni prišlo do resne poškodbe kolena, ki ji je preprečila nadaljnjo kariero.

Rehabilitacija kolena ni šla po načrtih, pestile so jo bolečine, zdrsnila je v globoko depresijo. Jana se je pričela spraševati kdo sploh je, kakšne so njene prave želje, kam gre v življenju.

BOJAN:

Nikoli ni srečal očeta, še poznal ga ni. Zapustil ju je namreč, še preden se je Bojan sploh rodil.

Mama je bila zato velikokrat jezna, razdražljiva, včasih je padla v dolga obdobja joka in brezupa. Težko je preživljala otroka in sebe.

Bojan je razvil vzorec, da je za vse slabo, kar se jima godi, kriv on. Da če ga ne bi bilo, bi bilo njegovi ljubi materi bolje, verjetno je tudi mož ne bi zapustil. Zato si je obupno želel upravičiti svoj obstoj. Postal je priden, zelo priden otrok. Vsi so govorili, da je zlat fant, ki bi si ga vsakdo želel. Šola, obšolske dejavnosti, pomagal je doma. Ko je bil nekoliko večji, je celo pričel delati in služiti denar. Sam sebi je obljubil, da ko odraste, mati nikoli ne bo trpela pomanjkanja, njej in sebi bo omogočil razkošno življenje. 

Tako je uspešno končal fakulteto, seveda si ni izbral »kar ene«, podzavestno so ga privlačila zahtevna področja, kjer je bilo treba vložiti veliko dela. Ker se je že kot študent zelo izkazal, mu ni bilo težko dobiti dobre službe. In tam je iz dneva v dan garal, se dvigal na lestvici, veliko zaslužil,…A vse to mu je bilo premalo, saj je njegovo zgodbo vodila usmeritev, da mora dokazati, kako je vreden življenja. Nadaljeval je z akademsko kariero, prostovoljno delal v kulturnem društvu. Izčrpavanje, premalo počitka, zanikanje potreb telesa po sprostitvi, vse to ga je postopoma zapeljalo v popolno izgorelost. Prišel je dan, ko mu je že vstajanje iz postelje in odhod v kopalnico predstavljal neznanski napor. 

TOMAŽ:

Tomaževa starša sta bila uspešna mlada človeka, usmerjena v doseganje zastavljenih ciljev. Veselila sta se prihoda svojega sina in vsi, ki so ju poznali, so ju imeli za skrbna in polna ljubezni. A ta ljubezen ni bila prava, saj je postajala vse bolj  pogojevana. Morda je otrok predstavljal samo še eno kljukico na njuni listi »must have«, zato je moral ustrezati visokim merilom, ki sta jih imela do sebe in jasno tudi do njega. 

To je Tomaž kaj kmalu začutil in se naučil kupovati njuno ljubezen. Bolj ko je bil uspešen, višje cilje ko je dosegal, bolj sta ga imela rada. Kot »projekt« se je lepo razvijal, uspešno dokončal šolanje, se zaposlil. Nezavedno je postal izjemno ciljno naravnan. Ves čas v akciji, ves čas v pozoru. Utrujenost, ki se ga je v srednjih letih pričela lotevati, je prepoznal kot pomanjkanje kondicije. Zato je pričel še tisto malo časa, ki ga je imel zase, namesto počitku in relaksaciji, namenjati športu.

Ko se je zjutraj bril, se je »nerodno« obrnil in usekalo ga je v križu. Ker bolečina po več dneh ni pojenjala, celo stopnjevala se je, je odšel k zdravniku, kjer so ugotovili, da ima hernijo.

VERA:

Vera je imela travmatično otroštvo. Pogosto je bila bolna, ko je bila stara komaj leto dni, je morala za dalj časa v bolnišnico. Mama ni imela nikoli časa zanjo, zanimale so jo druge stvari. Raje kot družini, se je posvečala službi, prijateljem in zabavi. Vera se spomni kričanja, grobosti med staršema, nato pa neskončno dolgih tihih dni, ki so sledili. Oče in mama se nikoli nista zares pogovorila in skušala rešiti problemov.

Mala Verica je trpela. Da je preživela vse te travme, da je lahko kontrolirala jezo na starša, ki je ni smela izraziti,  je morala v trupu zgraditi močan mišični oklep. Na ta način je lahko skrivala čustva. Bala se jih je namreč izraziti, saj je vedela, da bi z njimi prizadela mamo in tako bi se prepad med njima še povečal.  

Do šole ni imela velike afinitete. Bistra, a s premalo ali pa celo nič učenja si je pogosto prislužila kakšno slabo oceno.

Takšne okoliščine so zadevo samo še stopnjevala in pubertetnica je podzavestno tako močno povečala mišični tonus v zgornjem delu trupa, da so mišice povlekle kosti v značilno skoliotično držo, kar so tudi potrdili na sistematskem pregledu. Seveda je imela Vera v kasnejših letih zato veliko bolečin in problemov.  

LUKA:

Mali Luka je bil zelo zaželen in pričakovan otrok. Mama je imela kar precej težav z zanositvijo in donositvijo otroka, zaradi neznanih vzrokov je kar trikrat splavila. In končno je na svet privekal njen ljubljeni Luka, otrok, ki si ga je tako neznansko želela. Namenjala mu je ogromno pozornosti, skrbela zanj, se zanj nenehno bala, skratka v vsem je pretiravala. V tej svoji preveliki skrbi in strahu, da se mu ne bi kaj slabega zgodilo, mu ni »pustila dihati«, ni smel ne tega, ne onega, že od začetka je bilo strogo določeno, kaj je zanj dobro, kaj ne, kaj sme jesti, s kom se sme družiti. To je malega otroka neznansko jezilo, poskušal si je priboriti svoje z jokom, s trmo, a mama je bila neomajna, zato je počasi obupal. In da ne bi čutil  hude jeze na mamo, ki jo je imel kljub vsemu rad oziroma je bil od nje tudi popolnoma odvisen, je zakrčil mišice trupa. Z leti se je zadeva še stopnjevala, s tem pa je rastla tudi mišična napetost in pritisk v njem. Da se je dobro počutil in da ni tako močno čutil tega notranjega pritiska, je moral kasneje v življenju podzavestno ves čas izvajati dejanja, ki so višala tudi zunanji pritisk. Njegove akcije so bile takšne, da so izzvale stresne, neprijetne reakcije okolja. S svojimi dekleti in kasneje z ženo je bil nenehno v konfliktu, v službi mu je »pil kri« šef. Da bi si zmanjšal ta neprijetni pritisk, ki ga je čutil že od malega, pa ga ni prepoznal kot reakcijo na svojo »helikoptersko« mamo, je pričel tudi preveč in prevečkrat piti.

Janine poškodbe in depresija, Bojanova izgorelost, Tomaževa hernija, Verina skolioza, Luka s kompliciranimi odnosi, alkoholizmom,…so dejstva in njihovo pojavljanje morajo ti ljudje sprejeti kot svojo odgovornost. Seveda segajo vzroki zanje daleč nazaj, v njihova prva leta življenja, v otroštvo, ko so bili popolnoma odvisni od staršev. V sili razmer so takrat izbirali »strategije preživetja«, ki so se razvile v vzorce delovanja in skrojile njihovo življenje. A sedaj so vsi odrasle, neodvisne osebe, ki lahko vzamejo življenje v svoje roke in ga pričnejo spreminjati, urejati, tako da bo postalo manj boleče, manj težavno, torej lažje in lepše.

Vsi mi imamo lahko, podobno kot Jana, Bojan, Tomaž, Vera in Luka, probleme, težavne odnose, bolezni, dogajajo se nam nesreče, lahko smo nezadovoljni. Kadar postane vse omenjeno izrazito, oziroma se ponavlja in nam greni življenje, se ne smemo čutiti žrtve, si reči, takšno je pač življenje, se zaviti v plašč jadikovanja ter čakati na nekoga ali nekaj, kar nas bo čudežno rešilo. Prav tako ni dobro, da brezglavo rinemo skozi zid, v smislu, da želimo odmisliti neprijetnosti, jih zanikati ali pa hočemo na silo popraviti situacijo.

Kar se nam  bolečega ponavlja na fizičnem ali čustvenem nivoju, v odnosih, vse to ima namen, da nas opozori, kako je potrebno nekaj spremeniti. To je opozorilo, enako signalni lučki na avtomobilski armaturi, ki sporoča, da moramo nameniti pozornost določenemu delu: dotočiti bencin, napolniti gume, zamenjati olje,… Nihče se s takšnim avtom ne ustavi na cesti in joče, kako je ubog in kako kruto je življenje, prav tako pa je bolj malo takšnih, ki kljub opozorilu vozijo naprej in tvegajo, da se bodo prej ali slej ustavili in poškodovali vozilo. Večina ukrepa, uredi zadevo ter nima težav z nadaljnjo vožnjo.

In prav takšen odnos bi morali imeti do svojih težav in bolečin. Ne obupati nad njimi, ne jih zakamuflirati, ampak se z njimi soočiti in jih odgovorno sprejeti, takšne kot so. Nameniti jim moramo več pozornosti, časa in energije.

Kaj torej storiti, ko smo kronično bolni, imamo bolečine, smo nezadovoljni,…? Moj nasvet je, da je koristno stopiti na zavoro in upočasniti življenje. Si vzeti zadosti časa in o zadevi premisliti, jo analizirati, si jasno povedati – »tako in tako je«. Potem pa si tudi jasno zastaviti cilje – »tako bi moralo biti« in potem svoje delovanje načrtovati ter izvajati v željeni smeri spremembe na bolje. 

Pri vsem tem se moramo vprašati tudi, ali se naša želja (volja) sklada z našim mišljenjem. Kadar hodita z roko v roki in se dopolnjujeta, bomo lahko uspešni, če pa si nasprotujeta, bo prej ali slej zmagalo mišljenje. Zamislite si nekoga, ki si želi odpraviti skoliozo, je pa globoko v sebi prepričan, da je to nemogoče ali nekoga, ki si želi boljše odnose, a verjame, da si jih ne zasluži. Takrat je potrebno to prepričanje/mišljenje raziskati – od kdaj je prisotno, od kje izvira. In potem ga je treba spremeniti. Spremenimo pa ga lahko, ko pričnemo razmišljati še na drug način, kot je za nas običajno. Rečemo lahko, da stopimo iz svojih okvirjev in da širimo izbor modelov razmišljanja. Prebiranje kvalitetnih knjig in drugih zapisov, pogovor in učenje od ljudi s povsem drugačnimi izkušnjami, raziskovanje,… omogočijo, da pričnemo na določen problem gledati drugače, spremenimo mišljenje.

Pomembno pa je tudi, da nase gledamo kot na celoto telesa in zavesti/uma, ega.

Za telo veljajo zakoni klasične fizike, lahko je le tukaj in zdaj. Tako na nek način predstavlja omejitev naši zavesti, za katero pa veljajo zakoni kvantne fizike. V umu smo lahko kjerkoli, kadarkoli, edina omejitev mu je naša domišljija. V sedanjem času je pri mnogih ljudeh opazen zelo velik razkorak med telesom in egom.

Da lahko pride do spremembe, ki nam bo omogočila boljše oziroma kvalitetnejše življenje, torej ni dovolj, da se zanjo odločimo le na mentalnem nivoju, sodelovati mora tudi telo. 

Naša telesa, oziroma naše membrane (koža, podkožno tkivo, mišice, mišične ovojnice/fascije) so zaradi vzrokov, ki sem jih opisala v zgodbah pa tudi zaradi sedanjega načina življenja (kronično pomanjkanje časa ter obilje energije) toga, v stalnem krču. Mišice so glede na dejavnosti, ki jih ljudje izvajajo, zelo pogosto nerealno napete. Če na primer ležimo in počivamo, je nerealno in nepotrebno, da imamo mišice napete na dvajsetih ali tridesetih  %. 

Takšne mišice pričnejo boleti, so vzrok postopnih degenerativnih sprememb, onemogočajo dobro čutenje telesa, okrnjeno je delovanje senzorno-motoričnega loka. Poleg tega, da zavest dobi  premalo informacij iz telesa, so te informacije tudi spremenjene, potvorjene.   

Metoda, ki vse omenjeno upošteva, je AEQ metoda ®.

  • Povezuje telo in zavest/um.
  • S pomočjo AEQ vaj ® sproščamo mišice in bolje čutimo telo, izboljšamo propriocepcijo.
  • Omogoča nam zelo širok model razmišljanja, ki zajema znanje velikih mislecev in znanstvenikov z različnih področij, tako lahko širimo svojo zavest, naučimo se na stvari pogledati z različnih zornih kotov, kar omogoča tudi spremembo globoko zakoreninjenega mišljenja, ki nam povzroča težave  .
  • Na osnovi tega lahko učinkovito spreminjamo življenje na bolje, z urejanjem in iskanjem uravnoteženosti je vse manj bolečin, težav, nesreč in neljubih dogodkov.

S spoznavanjem in učenjem AEQ metode® lahko torej stopimo na pot preobrazbe in kvalitetnejšega življenja.  

A marsikdo se boji stopiti na pot spremembe. Nekoč sem slišala trditev: «Ljudje raje umrejo, kot da bi se spremenili!«

Zakaj?

En razlog je, da se čutijo varne v znanem okolju, pa čeprav je zanje boleče, trpijo, trošijo energijo in so nezadovoljni.

Drugi razlog je lahko ta, da se ljudem velikokrat spremeni življenje, ko umre kdo izmed družinskih članov, ko izvedo za nesrečo, bolezen. Tako pričnejo spremembo podzavestno enačiti z nečim slabim.

Običajno so hitre spremembe res slabe, a spremembe, ki so posledica AEQ učenja ne prinesejo nič slabega. Tudi zgodijo se ne iz danes na jutri. Stanje, v katerem se trenutno nahajamo, je končna posledica življenja in delovanja vseh dosedanjih let, zato moramo za spremembe nameniti precej pozornosti in energije. V nekem času, recimo v enem dnevu, pa je njuna količina omejena. Spremembe se zato zgodijo postopoma, seveda pa na njihov tok lahko tudi vplivamo.

Nikakor ne smemo mimo tretjega razloga. Ko se v procesu sproščanja mišic, urejanja gibanja, povezovanja telesa in zavesti, čutenja telesa, pričnemo bolj zavedati realnega stanja, lahko postanejo dojeta dejstva za nas boleča. To podzavestno vemo in tega se bojimo. Soočeni z realno sliko našega stanja, delovanja, odnosov, bomo morali narediti spremembo, a ta sprememba nikakor ne more biti slaba, saj jo usmerimo tja, kjer bo naše življenje boljše in lepše. Ni pa nujno, da bo sprememba lahka. A ker nismo več mali otroci, ki še ne razumejo, da bodo z dejanjem storjenim danes , vplivali na jutri, se tega ne smemo bati.

Zakaj pred problemi ne smemo bežati, skriti glavo v pesek, se delati, da jih ni, ampak se z njimi soočiti?

Iz enostavnega razloga: ker sami od sebe ne bodo izginili. In prej ko jih zaznamo ter prepoznamo, lažje jih bomo rešili.

Problem z leseno ograjo, s katere je izginil že ves zaščitni lak, bomo lažje rešili, če jo bomo prebarvali takoj, kot pa če bi počakali še leto ali dve in bi les pričel že gniti. Običajno probleme s stvarmi kar hitro rešujemo, težje pa nam gre z nami samimi. Ko človek na primer vsake toliko časa doživi usek v križu, ko ima občasne bolečine v kolenu ali vratu,… vzame protibolečinske tablete in počaka »da mine in da izzveni«. Tukaj vas moram razočarati: nič ne mine in izzveni, ampak se samo poglobi in zakrije, dokler se zopet ne pojavi v hujši obliki in opozarja: »Daj, zgani se že, usmeri pozornost vame!«         

Vse v nas in okoli nas je namreč pod vplivom entropije. Gre za naravni fizikalni zakon. Vse postopoma tone v de-organizacijo, neskladje, neurejenost in končno propade. Temu zakonu ne more nihče ubežati, lahko pa  entropijo upočasnimo in jo dalj časa obvladujemo. 

AEQ metoda® uči, da s tem, ko vlagamo našo pozornost in energijo v urejanje in usklajevanje, v učenje in izboljševanje odnosov med mišicami,  ki se pri vsakem gibu na eni strani krajšajo in na drugi daljšajo, manjšamo entropijo, saj v sistem vračamo red. In tako, kot usklajujemo delo mišic, lahko vračamo ravnotežje tudi na drugih področjih življenja.

Teoretične osnove AEQ metode® in AEQ vaje® se lahko učite na skupinskih delavnicah (tri in večurne), lahko se odločite za individualno učenje vaj, obiskujete tedensko vadbo ali pa pristopite k aktivnem učenju AEQ metode, ki je tudi najučinkovitejše.

Izvajanje AEQ vaj ni telovadba, s katero želite ojačati mišice, ni stretching, kjer želite raztegniti mišice, ampak je gibanje, ki ima namen:

  • Ponovno povezati um in telo v pravilno delujočo celoto, kjer um upošteva zmogljivost telesa in ga ne zlorablja ter hkrati telo kvalitetno izvršuje zahteve uma in izvaja primerne/ustrezne gibe. 
  • Urediti gibanje mišic. V vsakem gibu namreč sodelujejo mišice, ki jih krajšamo in mišice, ki jih daljšamo. Če gib izvedemo tako, da gremo na silo v pretirano krčenje, nasprotnih mišic pa ne podaljšamo zadosti, je gibanje trdo, pride lahko do bolečin in poškodb. To pomeni, da je za  izvedbo lahkotnega, gladkega giba potrebno znati ustrezno sprostiti mišice. 
  • Povečati čutenje telesa. Telo smo nekoč (lahko že v otroštvu in v rani mladosti)  kronično zakrčili, ker nismo želeli, da pridejo do zavesti občutki, čustva, ki bi nam povzročali nevzdržno psihično bolečino. Sedaj, ko smo odrasli, verjetno ni več realnih vzrokov za ohranjanje napetih mišic, a ker smo telo oziroma dele telesa praktično »odrezali« od zavesti, nad njimi nimamo kontrole in jih ne znamo/zmoremo več sprostiti.   
  • Odpraviti kronično neprimerno zakrčenost mišic in s tem vzroke za degenerativne spremembe v telesu. Trajno zakrčene mišice pričnejo najprej boleti in sporočajo, da je potrebno več pozornosti nameniti v tisti del telesa, da je tam  potrebna sprememba. Če ne storimo ničesar, oziroma če bolečine zamaskiramo s protibolečinskimi koktajli, pride do vse večjih napetosti v mišicah in postopoma se razvijejo degenerativne spremembe – hernije, spondiloze,…

Vse našteto lahko opišemo krajše – izvajanje AEQ vaj® omogoča odpraviti senzorno-motorično (čutno-gibalno) amnezijo. Zaradi SMA izgubimo zavestni nadzor nad gibanjem, držo, ne čutimo in ne zavedamo se več, kako izvajamo določene gibe, kako hodimo, stojimo. Smo na avtopilotu, ki je slabo zbalansiran in se neučinkovito prilagaja različnim situacijam.

Kako izvajamo AEQ vaje®?

Počasi

Le če gib izvedemo počasi, lahko opazimo, kakšen ta gib je. Smo ga izvedli gladko ali imamo občutek, kot da bi nam nekaj preskakovalo, je lahkoten ali vanj vlagamo preveliko truda, je njegova smer prava? Bolj ko je premik počasen, več je priložnosti za analizo, več je tudi časa za občutenje.

Šele ko vemo, kakšen gib smo naredili, ko zaznamo nepravilnosti ter pomanjkljivosti, ga lahko spremenimo in izboljšamo.

Pozorno/čuječno

Vso svojo pozornost namenimo izvajanju vaje. Povezujemo zavest (um) in telo ter krepimo senzorno-motorični lok. Izvedemo gib po navodilih učitelja, oziroma doma po lastnih navodilih, ga proučujemo in predvsem iščemo občutke iz telesa, ki jih je ta gib povzročil. Naši možgani na ta način dobivajo po senzornem živčevju vse več informacij. Na osnovi tega bodo lahko pošiljali po motoričnem živčevju nazaj v mišice primernejše impulze in tako bo kontrakcija mišic ustrezala realnim potrebam. Ko bomo počivali bodo mišice sproščene, pri aktivnostih pa bodo bolj ali manj napete.          

S spoštovanjem do telesa

Telo je naše edino vozilo skozi to življenje. Zato moramo zanj dobro skrbeti, ne smemo ga zlorabljati ne s hrano in pijačo ne s pretiravanjem v gibanju, s premalo počitka,…. V primeru izvajanja AEQ vaj to pomeni, da nikoli ne gremo v bolečino. Ni namen, da stisnemo zobe in gremo preko sebe, saj takrat naredimo ravno obratno, kar želimo doseči. Bolečine si namreč ne želimo čutiti in zavest, namesto da bi pridobila čim več informacij iz telesa, se od tega odmakne.     

Redno /vsak dan

AEQ vaje moramo redno izvajati tudi doma. Nepravilnih podzavestnih gibalnih vzorcev, nerealno in konstantno napetih mišic niso dobili preko noči, zato je potrebno, da redno ustvarjamo okoliščine, kjer imamo drugačen odnos do telesa, kjer se gibamo drugače, pravilneje, kjer bolje čutimo telo – in to je, ko izvajamo AEQ vaje. Na ta način bomo postopoma spremenili podzavestne gibalne vzorce v primernejšo obliko.

Radovedno, raziskovalno

Pomembno je tudi, da pri izvajanju vaj ne pademo v rutino, kjer bi bilo bolj pomembno število ponovitev, kot pa kvaliteta izvedbe.

Vsako ponovitev skušamo izvesti malce drugače, malce boljše. Z raziskovanjem in poskušanjem odkrivamo, kako gib izvesti  bolj učinkovito. Tak gib bo vse bolj urejen, neboleč in lahkotnejši. 

Vpliv zgodnjega otroštva na naše življenje

To je bil dan, ki so ga vsi z nestrpnostjo in radostjo pričakovali. Rojstvo male Polone je izvabilo nasmeh pa tudi marsikatero solzo na obraz celotne družine. Ponosna mama in oče sta posvečala precej časa in namenjala precej  pozornosti svoji dojenčici. Zato se je tudi ona počutila varno, ljubljeno, zadovoljene je imela vse potrebe.

Vse dokler, ko  je morala Polonca v bolnišnico zaradi zapletov pri prehladu. Iztrgana iz toplega materinega naročja, ni razumela , kaj se dogaja. Je njeni starši ne marajo več, zakaj jo je zapustila mama? Občutila je smrtni strah, tesnobo, nemir. Krčeviti jok, ki je kazal njeno stanje, ni pojenjal, dokler ni izmučena zaspala.

Po nekaj dneh mučnega stanja se ji je zdravstveno stanje kljub vsemu izboljšalo in lahko se je vrnila domov. A na žalost se ji je kmalu zatem zgodila še ena, zanjo neprijetna in neljuba stvar. Mama se je morala vrniti po porodniškem dopustu v službo, njo pa so odpeljali v jasli. Mala Polona je to zopet začutila kot grožnjo svoji varnosti in sprejetosti. Vsak dan znova, ko je zapustila dom in starše je čutila isto neznosno bolečino zapuščenosti, ki si je ni zmogla niti znala razložiti. Da je zdržala ta pritisk je zakrčila mišice trupa, s tem je dosegla, da ni več tako intenzivno čutila teh neprijetnosti.

Počasi se je navadila na jasli, vrtec, odsotnost staršev,… in zrasla v dekle, mladenko, odraslo žensko. V vseh teh obdobjih ji je šlo, lahko bi rekli, kar dobro, a vseeno je sama čutila, da nekaj ni v redu.  Ljudem ni mogla zaupati, imela je občutek, da jo vedno na nek način izdajo, da jo bližnji zapustijo, ko jih najbolj potrebuje. V njej se je vedno znova aktiviral vzorec, ki ga je dobila v zgodnjem otroštvu, ko je morala sama v bolnišnico in potem v jasli. Pretirano je iskala potrditev ljubezni v drugih, neprimerno je je ocenjevala starše in kasneje partnerje, kako ji vedno nudijo premalo.

Marte, Ljubice, Janezi, Igorji,…vsi smo podobno kot Polona v ranljivem obdobju otroštva, ko smo bili popolnoma odvisni od drugih in naši možgani še niso bili sposobni realno oceniti situacije, doživeli takšne in drugačne dogodke, ki so se nam v tistem času zdeli prava »smrtna obsodba«, v resnici pa so bile to le običajne življenjske situacije. Da ne omenim vseh tistih, ki so v otroštvu dejansko doživljali hude trenutke in so jih starši fizično, psihično, čustveno zlorabljali.

In to nas je na nek način definiralo, razvili smo vzorce, po katerih smo skonstruirali svoje življenje, po katerih še vedno delujemo in si pogosto škodujemo.

V življenju pa lahko nastopi čas, ko kot odrasla oseba spoznamo, da tako ne gre več naprej, da moramo nekaj spremeniti, da moramo iz življenja sprostiti te omejujoče vzorce. Sprostiti moramo kronično zakrčene mišice v telesu, saj zdaj ni več potrebe, da bi se še naprej borili proti občutkom, ki nimajo več realne osnove. Mala Polonca je podzavestno blokirala mišice in zadrževala dih, tako je bila zanjo situacija manj grozna, saj signali iz telesa niso v takšni meri dosegli možganov – uma. Odrasla Polona sedaj ve, da je mama ni imela nič manj rada, ker je pač morala v bolnišnico in vrtec, zato je napočil čas, da sprosti podzavestno zakrčenost trupa in podzavestne vzorce delovanja, saj je ne ščitijo več pred ničemer, ampak povzročajo, da se v določeni vrsti odnosa vedno napačno odzove, oziroma da je zaradi stalne zakrčenosti mišic trupa postala toga, neokretna in so se ji pričela pojavljati fizične bolečine.       

Z AEQ metodo®, oziroma s počasnim, zavestnim, občutenim izvajanjem AEQ ®vaj lahko postopoma sprostimo trajno in neprimerno zakrčene mišice. Sploh če realna potreba po takšni zakrčenosti ne obstaja več, toda možgani so se jo naučili vzdrževati. Ob izvajanju vaj se lahko pojavijo spomini, uvidi, občutki, ki smo jih doživljali kot otroci in so bili za nas travmatični.  Kot odrasle in odgovorne osebe, ki imamo moč vplivati na svoje življenje, drugače dojamemo te travme in lahko opustimo neprimerne vzorce delovanja, oziroma jih spremenimo. Tako stresne izkušnje iz zgodnjega otroštva vse manj vplivajo na naše življenje v odrasli dobi.  

Refleksni odzivi telesa

Refleks je hiter, spontan, nehoten odgovor telesa na dražljaj. Gre za prirojen način delovanja, prisoten je že pri dojenčkih. Na začetku razvoja človeštva, v okolju, ki je bilo neprijazno do človeka, je bil to izredno pomemben odziv. Stresna situacija (napad zveri, spori, bitke, naravni dogodki v za človeka neprijaznem okolju) je povzročila, da se je tedanji človek refleksno odzval, aktivirale so se mu ustrezne mišice, prišlo je tudi do drugih sprememb v telesu, npr. izločanje nekaterih hormonov,… To je omogočilo, da je lahko zbežal, se bojeval, se zaščitil ali skril.

V današnjem času in tem hitrem tempu življenja, ki je prepoln zahtev, vsiljenih potreb, želja, neprimernih razmer na delovnem mestu,  je stresnih situacij bistveno več kot nekdaj. Telo se refleksno odziva nanje, a sedaj ni več družbeno sprejemljivo, da bi človek ob aktivaciji mišic, ki omogočajo beg, nekajkrat tekel okrog zgradbe, kjer hodi v službo ali pa da bi se stepel z nadrejenim. Zato spremembe, ki se pojavijo v telesu, ne izzvenijo dovolj učinkovito in tudi ne zadosti hitro, telo se ne vrne v normalno stanje, pa je tu že novi stresni dogodek. Če se to dogaja pogosto in v daljšem časovnem obdobju, ostanejo določene mišice napete, kot pri refleksnem odzivu. In tega se potem sploh več ne zavedamo, ne občutimo. Izgubimo nadzor nad nekaterimi mišicami ali mišičnimi sklopi. Telo dobi  značilno nepravilno držo, način gibanja, kar postopoma pripelje do bolečin in resnih okvar ter bolezni.

 AEQ metoda® omenja tri tipične refleksne vzorce: refleks zelene luči, refleks rdeče luči ter travma refleks. Večina ljudi s staranjem razvije svojo kombinacijo dveh ali treh refleksov.

Refleks zelene luči se aktivira že pri dojenčku, v starosti od treh do šestih mesecev, najprej v vratnem delu in nato vzdolž celotne hrbtenice. Po eni strani je nujen, saj nam omogoča, da dosegamo zastavljene cilje. Če pa je prepogosto aktiviran, oziroma če je aktiviran ves čas in tega oseba ne prepozna, bo po določenem času prišlo do bolečin v spodnjem delu hrbta, obrab medvretenčnih diskov, bolečin v vratu in ramenih, čeljusti, do glavobolov. Pri refleksu zelene luči se namreč aktivirajo mišice zadnje strani telesa, usloči se hrbet, napnejo se ritne mišice, stegna, meča, glava se dvigne, ramena so potegnjena nazaj – pripravljeni smo za akcijo. In posledica konstantno napetih omenjenih mišic privede do obrab in ostalih navedenih težav. Pogosto aktivirana zelena luč je še posebej značilna za ljudi, ki so zelo aktivni, ves čas morajo nekaj početi, imajo visoka pričakovanja do sebe in drugih, prevelik občutek odgovornosti, ves čas nekaj razmišljajo.

Refleks rdeče luči pa je pogosto aktiviran pri ljudeh, ki jim primanjkuje samozavesti, ves čas jih nekaj skrbi, so previdni, niso preveč aktivni, so pogosto utrujeni in jih je strah. Tudi ta refleks je življenjskega pomena, saj se sproži, ko naenkrat nastopi nevarnost ali sprememba (npr. glasen pok). Takrat se skrčijo mišice sprednje strani telesa, trebušne in prsne mišice, da se zaščitijo vitalni organi, skrčijo se notranje stegenske mišice, glava se pomakne naprej. Pogosto oz. stalno aktivirana rdeča luč povzroči bolečine v kolkih, kolenih, stopalih, povzroča aritmijo, probleme s prebavo, otežuje dihanje, ljudje postanejo brez volje in depresivni.

Travma refleks pa je značilen za ljudi, ki so doživeli nesrečo ali večjo poškodbo roke, noge oziroma bočne strani trupa, prav tako pa tudi za ljudi, ki nesimetrično obremenjujejo telo – npr. športniki (rokometaši, vaterpolisti,…) in poklicno obremenjeni ljudje (natakarji, zobozdravniki,…). Ljudje z aktiviranim refleksom travme imajo pogosto različno višino ramen, bokov, posledica tega pa je, da izgleda, kot da imajo eno roko ali nogo krajšo, imajo nagnjeno glavo v levo ali desno, lahko imajo tudi celoten trup nagnjen v eno stran. Pride do rotacij v medenici, šepanja, bolečin.

Z izvajanjem AEQ vaj ® se učimo prepoznavati in občutiti  ter sproščati preveč napete mišice, ki so posledica podzavestnega nadzora gibov. Namenoma aktiviramo mišice, ki se krčijo pri omenjenih refleksih, jih skušamo začutiti, potem pa zavestno sproščati in tako postopoma ponovno prevzamemo nadzor nad njimi.      

Pritisk življenja

Tlak je fizikalna količina, ki nam pove, kakšna je sila na ploskovno enoto. Vpliv tlaka na pline je zelo velik, na tekočine in trdne snovi pa precej manjši. Razlog je ta, da so v kapljevinah oziroma v trdnih snoveh gradniki blizu skupaj, zato je stisljivost majhna. Predstavljajte si tri plastenke, eno smo izpraznili, v njej je sedaj le zrak, v drugi je voda, v tretjo pa smo vlili beton, ki se je strdil. Vse tri plastenke zapremo in nanje pritisnemo, prva bo vidno spremenila obliko, druga le rahlo, le pod prsti bomo čutili, da se je malce upognila, na tretjo pa lahko pritiskamo, vendar brez vidnega uspeha.  

Sedaj pa se preselimo v človeško telo. Okončine so trdne, polne. Kaj pa trup? Tu ločimo tri glavne votline: prsno, trebušno in medenično, ne smemo pa pozabiti tudi na lobanjo.  Če upoštevamo zgoraj razložena fizikalna dejstva, lahko ugotovimo, da na noge in roke zunanji pritiski nimajo prav velikega vpliva, na trup in na vse votline pa je vpliv velik.

In kaj mislim pri tem, ko govorim o pritiskih? Ne mislim na zračni tlak, ampak na vse pritiske, ki nam jih prinaša življenje in ki jih je v sodobnem času vse več. Končati projekt v službi, opraviti vse šolske obveznosti, soočiti se z izgubo, smrtjo ljubljene osebe, javno nastopiti, … prav vsak doživlja takšne in drugačne pritiske. Eni so stalni, drugi občasni, so manjši, šibkejši in močnejši. Predstavljajte si košarkarja, ki meče prosti met, od njegove uspešnosti pa bo odvisen rezultat tekme in mesto na svetovnem prvenstvu, ali pa človeka, ki je izvedel res slabo novico – običajno se bo kar sesedel, ker je pritisk prevelik. 

Telo na najrazličnejše zunanje pritiske, ki jih na pladnju nosi življenje, odreagira. Kako? Tako da človek poveča notranji tlak, in sicer s tem, da napne, skrči mišice trupa. Naš trup z votlinami in membrano (koža, podkožno tkivo, mišice), ki ločuje človeka od okolja, si lahko predstavljamo kot prazno plastenko ali pločevinko. Da nas življenje ne stisne, moramo povečati notranji pritisk. Ko nekaj ni skladno s človekovo potrebo ali željo, ko se poveča zunanji pritisk, oseba skladno s tem veča notranji pritisk in kljubuje zunanjemu. Notranji tlak mora biti enak ali večji od zunanjega, da lahko človek nekaj stori, spremeni, gre proti cilju in premaguje ovire.

Kje torej dvignemo notranji tlak? V votlini v glavi, kjer ni velikih mišic, zaščitena je z močno lobanjo, ki zdrži velike pritiske. V prsni votlini, ki je zaščitena z rebrastim oklepom, tu pa je tudi veliko mišic, ki jih lahko napnemo. Trebušna votlina nima nobenih pasivnih ojačitev, a najmočnejše mišice, s katerimi lahko najbolj dvignemo tlak.  Da dvignemo notranji tlak v trebušni votlini, napnemo mišice jeze v ledvenem delu. Če je zunanji pritisk večji od napetosti mišic jeze, aktiviramo še mišice na sprednji strani trebuha – mišice strahu. Tako zdržimo precej velik zunanji tlak.  

A predolgo oziroma stalno prevelik tlak v trebušni votlini ima zelo negativni vpliv na notranje organe, na življenjske funkcije, na življenjske odločitve, na naš ego.  Pri človeku se to vidi v skrajšanem koraku, omejenem dihanju, gibanju nasploh, v pojavu inkontinence, hemeroidov in v drugih zdravstvenih težavah. Veča se entropija, veča se »obraba« organov.  Po drugi strani pa predstavlja trebušna votlina hram pritiska oziroma naboja, ki nam omogoča, da gremo naprej proti cilju, ki ga želimo doseči.

V življenju je tako povečan notranji pritisk nujno potreben, a ne predolgo in ne prepogosto.  Zato je bistveno, da znamo krmariti med tem povečanim notranjim pritiskom, ki je posledica zunanjega pritiska  in sproščenim telesom. Pomembno je, da smo sposobni občutiti povečani pritisk in da ga znamo tudi izklopiti. Kvaliteta življenja je torej odvisna od pulziranja, preklapljanja med krčenjem/kontrakcijo in ekspanzijo, med večanjem in manjšanjem notranjega pritiska.

Te veščine pa se lahko naučimo z AEQ metodo®. S pomočjo zavestnega, osredotočenega in počasnega izvajanja AEQ vaj pričnemo bolje čutiti telo. Hkrati vedno bolje čutimo dele, ki jih prej nismo in občutimo nerealno togost in trdost, ki nima nobene povezave s trenutno situacijo med vajo. Bolj kot se ga zavedamo, bolj ga lahko obvladujemo, sposobnost zaznavanja kontrakcije se povečuje, naučimo se izklapljati pretirano napete mišice in jih daljšati, s tem pa se izboljšuje zdravje, počutje, izboljša se kakovost življenja. 

Preseganje težav in ovir na poti do cilja

V življenju se srečujemo z raznimi problemi, težavami, pred nami se pojavljajo ovire. Lahko so na področju zdravja, partnerskih odnosov in odnosov v družini, na področju izobraževanja, na delovnem mestu oziroma na poklicni poti,…Pogosto se potem ljudje sprašujejo, zakaj se je to moralo zgoditi ravno njim, pomilujejo sami sebe, iščejo krivca v okolici in čakajo, da jih bo nekdo ali nekaj rešilo iz slabe situacije.

Takšno razmišljanje in premlevanje ter čakanje na odrešitelja nikoli ne vodi k rešitvi, oseba kvečjemu še bolj tone, ne vidi izhoda, postaja brezvoljna in depresivna. Zato je potrebno na probleme in težave začeti gledati z druge perspektive in začeti razmišljati drugače.

Na nekem ali na več področjih se težave pojavijo zato, ker smo tu v neravnovesju, ker smo delali nekaj narobe. Lahko da smo vlagali premalo energije, časa in pozornosti na primer v učenje in imamo težave, ker nimamo končanega izobraževanja. Lahko pa na kakšnem področju pretiravamo in zato druga področja zanemarimo, na primer poklicu posvečamo preveč pozornosti, časa in energije in nam vsega tega primanjkuje za družino in odnose s partnerjem in z otroci.

Bolezen, težava, ovira vedno nastopi kot opozorilo, da moramo začeti delovati drugače. To je trenutek, ko se moramo ustaviti in narediti analizo področja življenja, kjer trpimo in za katero si želimo, da bi bilo drugačno. Ugotoviti moramo kje smo in kam si želimo iti. Zakrivanje oči, jadikovanje, laganje samemu sebi ne pomaga. Prevzeti moramo odgovornost za situacijo, v kateri smo se znašli. Do stanja v katerem smo, smo prišli mi sami, s svojimi odločitvami in delovanjem.

Po analizi, soočenju in sprejemanju stanja pa sledi načrtovanje sprememb, ki vodijo v izboljšanje situacije, v ozdravitev telesa, odnosov,…Področje oziroma področja s težavami je potrebno zopet vrniti v ravnovesje, vrniti potrebno urejenost, sintropijo.

AEQ metoda® z AEQ vajami®je odličen način in pokazatelj, kako pristopiti k težavi in jo odpraviti. Ko po navodilih učitelja pričnemo z neko vajo ali gibi, lahko natančno spoznamo in analiziramo stanje v katerem so naše mišice, ki bi se morale v pravilnem in skladnem gibu sinhrono daljšati in krčiti. Lahko analiziramo usklajenost delovanja telesa in uma (ega) -ali delujeta kot celota ali hoče morda um/ego izrabiti telo, telo pa mu zaradi prevelikih obremenitev ne more več slediti. Nemalokrat smo ob teh analizah neprijetno presenečeni, v smislu – pa saj ni mogoče, da ne morem narediti nekega giba, brez da bi po nepotrebnem zakrčil skoraj celo telo, pa saj ni mogoče, da giba ne morem narediti gladko, mehko, ampak mi preskakuje, kot da bi se valil po stopnicah, a je sploh mogoče, da obstajajo mišice, ki jih sploh ne čutim ?! Ja, velikokrat smo šokirani.

Do teh ugotovitev, spoznanj, čutenja lahko pridemo, ker gibom namenimo veliko pozornosti, jih delamo počasi, zanje si vzamemo čas. Ko pa v življenju kar naprej nekam hitimo in po možnosti delamo več stvari hkrati, ne moremo občutiti stanja, v katerem se nahaja naše telo.

In potem sledi učenje, raziskovanje gibov, večanje čutenja telesa. Širimo in spreminjamo načine razmišljanja o gibanju, kot na primer: mišic ne raztegujemo na silo, ampak jih le daljšamo do točke, ko nam je še prijetno, telesa ne izrabljamo, ker tako hoče naš velecenjeni ego, iščemo vzroke, zakaj določenih mišic ne moremo bolj sprostiti,…

Učenje zahteva čas, zadostno vlaganje pozornosti in energije. Toda počasi, seveda če smo vztrajni, se stvari spremenijo na bolje. Seveda si običajno želimo, da bi bili učinki vadbe vidni čim hitreje. A razmislimo raje o hitrih spremembah – le-te ponavadi ne prinašajo nič dobrega (bolezen, nesreča, smrt pogosto pridejo kot strela z jasnega) in zaradi njih se pravzaprav sprememb podzavestno bojimo. Počasne, kontrolirane spremembe pa so velikokrat dobre in stabilne.

Z rednim učenjem, preučevanjem gibov, se mišice in možgani uskladijo, gibanje postane mehkejše, bolj gladko, bolečine izginejo.

In na takšen AEQ način lahko urejamo prav vsako področje našega življenja: od prej omenjenega zdravja, odnosov v družini, službi, šoli, do izboljšanja finančne situacije, zadovoljstva na poklicni poti,… Saj tisto, v kar vlagamo pozitivno pozornost, čas in energijo bo rastlo, se krepilo, večala se bo sintropija in prišlo bo do spremembe na bolje.                

Odnos do telesa

Opazujem ljudi, sebe in razmišljam: »Kakšen je naš odnos do telesa? Kako skrbimo zanj? Ga negujemo kot edino »vozilo«, ki ga imamo v tem življenju?

Kako se prehranjujemo, gibamo, počivamo? Čutimo svoje telo in ga tudi upoštevamo, ko nam neprijetni občutki in bolečine sporočajo, da naša soma ne more več  slediti napihnjenemu egu, željam, ciljem ali ga izrabljamo dokler… se sistem ne sesuje in resno zbolimo, potem pa se sprašujemo kako je to možno ter za vse iščemo vzroke zunaj sebe, le v sebi ne?

Vsak lahko oceni svoje stanje in si odgovori na vsa ta vprašanja.  A moja splošna ugotovitev je, da veliko ljudi bolj mačehovsko skrbi za svoje telo. Ne namenijo mu primerne količine časa in pozornosti. To lahko pripišemo tudi dejstvu, da v današnjem razvitem svetu nismo več tako odvisni od telesa. Kljub temu, da človek ni več njegov gospodar in trpi za senzorno motorično amnezijo, mu sodobna tehnologija omogoča, da normalno živi naprej.

Praktično ni opravila, ki ga nebi mogli opraviti s pomočjo strojev – prenašanje tovorov, kopanje, žaganje, košnja,…  Znašli smo se v potrošniško usmerjeni družbi, ki nam ponuja najrazličnejše pripomočke, od ergonomsko oblikovanih stolov, držal, posteljnih vložkov, vzglavnikov, vse do  posebnih športnih copat, s katerimi lažje tečemo, smuči, s katerimi lažje smučamo, ki »kar same zavijajo« …

Nisem nasprotnica razvoja in izboljšav, toda zdi se mi, da na vsakem koraku iščemo bergle za lažje življenje, vse to pa gre na račun naše some, ki je vse bolj toga in neodzivna . Zanemarili smo jo. Gibljemo se poenostavljeno, ni več otroške kompleksnosti giba, ni pravih rotacij trupa, gladko zibajoče se medenice, ni elegance, mehkobe. In ker ne znamo več sproščeno ležati, stati in hoditi, seveda ne moremo pravilno teči in izvajati drugih športnih aktivnosti.

Stanje našega telesa seveda ni samo posledica stresnega načina življenja in premajhnega usmerjanja pozornosti na kvaliteto gibanja, prehranjevanja ter počitka. V večini naših teles leži še ujeta energija čustvenih travm, nepredelanih vzorcev. Mišice morajo biti v stalni kontrakciji, da vse to zadržijo »varno zaklenjeno«,  za to porabljamo ogromno energije. Ne želimo  se soočati s stvarmi, ki so nam pred veliko leti, ko smo bili morda še dojenčki ali otroci, povzročile bolečino in smo jih ujeli globoko vase.  Morda pa za te bolečine danes realno ni več vzroka in lahko te ujete demone sprostimo.  Telo nam bo hvaležno.

AEQ  metoda® nam nudi model razmišljanja, ki na telo gleda nekoliko drugače, širše. Telo je naš zaveznik, ne pa nasprotnik, ki nam postavlja omejitve. Moramo mu nameniti pozornost. Zavedati se moramo stanja, v katerem smo se znašli in smo si ga ustvarili sami, ga odgovorno sprejeti, potem pa čas in energijo nameniti  za učenje in spremembe. Ko s pomočjo AEQ vaj v telo zavestno vnašamo urejenost in sintropijo, postane naše gibanje lahkotnejše, z manj truda stojimo in sedimo, ko ležimo in spimo se zares spočijemo . Sproščajo se ujete energije in blokade.

 Za našo vloženo  energijo in vložen čas dobimo dobro plačilo v obliki dobrega počutja, lahkotnosti in ekspanzije življenja. 

Modeli razmišljanja

Model razmišljanja je način, na osnovi katerega rešujemo probleme, sprejemamo odločitve, je nekakšna šablona, ki jo uporabimo, da si razjasnimo stvari, ki se nam dogajajo. To so v bistvu naučeni vzorci razmišljanja, preko katerih dojemamo svet.

Pridobimo jih tekom življenja, v šoli, od staršev, iz knjig, a običajno uporabimo tistega, ki nam je najbolj znan ali pa smo z njim že rešili kakšen problem, ki je bil za nas pomemben.  Če obstanemo pri tem, postanemo v bistvu zelo ozkogledi in omejeni, saj stvari gledamo vedno samo z enega zornega kota. V resnici tudi ne obstaja model, ki bi bil absolutno najboljši in s katerim bi lahko reševali vse probleme (najboljši so sicer tisti, ki imajo največjo uporabnost). Čim več in čim raznovrstnejše modele znamo uporabiti, tem bolj kreativni smo lahko pri reševanju problema, najdemo lahko bolj optimalno rešitev, smo učinkovitejši, saj je slika, ki jo gledamo z različnih koncev jasnejša. Včasih nečesa ne razumemo, ne najdemo rešitve, ko pa pogledamo to z druge perspektive in uporabimo drugo idejo, se pojavi rešitev kot na dlani. Glede modelov razmišljanja moramo biti čim bolj fleksibilni.

Ko spoznavamo nove modele razmišljanja, širimo svojo zavest in s tem tudi osebnostno rastemo in se razvijamo. S tem izboljšujemo kvaliteto življenja.  

Človek s togo in zakrčeno membrano zagotovo vse vidi in rešuje na samo en način, oziroma uporablja le ozek izbor modelov mišljenja. Telo in um  sta povezana in takšno kot je telo je tudi um, zato takšna oseba tudi težko najde izhod iz težav.   

AEQ model razmišljanja je širok in celosten – vsebuje tako spoznanja naravoslovnih in družboslovnih znanosti kot tudi alternativnih znanj. Temelji na drugem zakonu termodinamike, življenje razlaga kot entropični proces, ki pa ga s hotenimi dejanji (vaje, urejanje gibanja in življenja) lahko obračamo v sintropijo.   

Zgodovinsko dejstvo ali pa zgolj legenda pravi, da Indijanci niso videli belcev, ki so pripluli z ladjami, ker niso imeli razvitega koncepta ladje z jadri.

Če nimaš razvite ideje o nečem, tistega ne vidiš, kaj šele, da bi potem lahko reševal probleme na tem nivoju.

Če bi hipotetično živeli oziroma razmišljali in videli svet v dveh dimenzijah (širina/dolžina) in nebi poznali koncepta višine, bi bil problem, ki bi zajemal prostor za nas nerešljiv. Šele ko bi šli iz okvira ravnine, bi postal problem za nas rešljiv.

Da se torej razvijamo in rastemo, je zelo pomembno, da širimo svoje okvire in modele razmišljanja, takrat bomo zaznali več, bolje, bolj celostno, rešili pa bomo lahko več problemov.

KONČATI, OPUSTITI ali raje SPREMENITI?

V življenju se večkrat znajdemo v situaciji, ko nam nekaj ne gre. To so lahko razne športne aktivnosti, projekti v službi, učenje, odnosi,…

Ko »ne steče kot bi moralo«, se nekateri ljudje običajno pričnejo preveč truditi, pretiravajo z aktivnostjo in rinejo z glavo skozi zid. Takšen push princip ne prinese ugodnega izida, vsaj dolgoročno gledano, ne. So pa tudi takšni, z drugačnimi osebnostnimi lastnostmi, ki prehitro vržejo puško v koruzo in odnehajo. Tudi takšen princip delovanja verjetno ni najboljši, še sploh, če se prične v življenju ponavljati.

Rezultati naših aktivnosti so posledica naših prepričanj in mišljenja. Ko se nam ustavi, ko nismo uspešni, kot bi si želeli, razmislimo kakšna so naša prepričanja, kje in kako smo jih pridobili in kako podpirajo našo aktivnost. Potem lahko postopoma  prepričanje spremenimo v obliko, ki nas bo bolj podpirala v določeni dejavnosti. Tako smo lahko v osnovnošolskih letih pridobili mišljenje, da se ne moremo naučiti dobro peti, saj nam je učiteljica  večkrat ponovila kako nimamo posluha. Takšno mišljenje nas res ne more podpirati, če si želimo naučiti se peti v kasnejših letih. Šele, ko spremenimo mišljenje, da je posluh nekaj, kar lahko z vajo pridobimo, bo naše učenje petja uspešnejše.

Ljudje tudi pogosto mislijo, da je za uspeh vedno potrebno veliko truda, pridnosti in morda tudi bolečine, v smislu reka: »No pain, no gain.« S prakticiranjem AEQ vaj® dobimo drugačno izkušnjo in lahko omenjeno prepričanje spremenimo. Z redno in pravilno vadbo se postopoma manjšajo in izginejo bolečine in težave. In pri tem se ne trudimo ter nikoli ne pretiravamo.

Ko pri izvajanju AEQ vaje® naletimo na težavo, ko giba ne zmoremo, ko nas zaboli,… z gibanjem ne prenehamo, tudi trudimo se ne, da bi dosegli boljši in večji gib, ampak pričnemo gib raziskovati. Začnemo ga spreminjati in opazujemo kaj se dogaja z občutki, s čutenjem. Razmišljamo, smo kreativni, otroško radovedni. Torej, namesto da se trudimo oziroma opustimo, raje spremenimo in se naučimo bolje in učinkoviteje narediti gib. Takšen način delovanja in razmišljanja pa postopoma prenesemo tudi na druga področja svojega življenja. Z manj truda, a z  boljšim opazovanjem, prilagajanjem, spreminjanjem, postane življenje bolj tekoče in radostno.    

AEQ metoda®, s pomočjo katere postane naša membrana vse mehkejša, pretočna in občutljiva, pa po drugi strani omogoča tudi, da hitreje prepoznamo stvari v življenju, situacije, za katere je bolje, da jih zaključimo, se jim odpovemo, saj nam ne prinašajo nič dobrega, oziroma so za nas destruktivne.    

Univerzalnega odgovora na izhodiščno vprašanje ni. Včasih je bolje aktivnost, ki nam ne gre najbolje, končati, a velikokrat je bolje, sploh če je za nas ta dejavnost pomembna, da se poglobimo vanjo, jo ustrezno transformiramo oziroma transformiramo odnos do nje. Dejstvo pa je,  če prakticiramo AEQ metodo® in AEQ vaje®, bomo lažje in hitreje začutili katero možnost je bolje izbrati.   

Komunikacija

Pojem »komunikacija« lahko opredelimo kot izmenjavo oziroma posredovanje misli ter informacij. Gre za proces sporazumevanja, v katerem potuje informacija od izvora do prejemnika, je interakcija med oddajnikom in prejemnikom. 

Jasna komunikacija je predpogoj za dobre odnose, nejasnosti v sporazumevanju so lahko vzrok številnim zapletom, težavam in bolečinam, tako fizičnim kot psihičnim. Znane so šale na račun tega, kaj nekdo reče in kako drugi to razume. Na primer kupec vpraša:«Ali lahko pomerim tiste hlače v izložbi?« Trgovka pa odgovori:«Prosim ne, raje jih pomerite v kabini!«

S. Covey je zapisal, kaj je največji problem komunikacije. Ljudje ne poslušajo, da bi razumeli, poslušajo, da bi govorili. Pri sporazumevanju je bistveno, da želimo oziroma znamo dobro poslušati. Velikokrat ljudje sploh ne poslušajo, kaj jim imaš za povedati, ampak le čakajo, da bodo o temi, o kateri jim govoriš, sami izrazili svoje mnenje.

Jasna komunikacija pomeni tudi to, da povemo tisto, kar mislimo in čutimo. Naše besede so le tako  skladne z govorico telesa.  Poslušalcev ne bomo zmedli, povedano bo imelo težo.

Pomembno je tudi, katere izraze, besede uporabljamo, saj nianse v povedanem bistveno vplivajo na jasnost in kakovost sporazumevanja. Dobro je, da si vzamemo čas in premislimo kaj rečemo, ne pa, da blebetamo, kar nam v trenutku pade na pamet.

Sama  vidim največji problem pri sporazumevanju v tem, da še sami sebe ne čutimo, poznamo in razumemo, kaj šele, da bi lahko začutili in razumeli druge.   

Komunikacija med možgani, torej našo zavestjo in telesom,  je pri večini ljudi v današnjem času v razvitem svetu zelo slaba.  Zamislimo si naše življenje kot vožnjo kočije, ki jo upravlja kočijaž –zavest, naše telo, pa so konji. Kam in kako vozi ta kočija, če je komunikacija slaba? Kočijaž nima več nadzora nad konji, saj konji ne razumejo več njegovih navodil in ukazov, po drugi strani pa tudi kočijaž ne upošteva konjev, njihovih potreb, ne zazna njihove utrujenosti, iz njih želi iztisniti maksimum.

Pomanjkanje jasne komunikacije med zavestjo in telesom (govorimo o senzorno-motorni amneziji) povzroči, da svojega telesa ne čutimo več realno temveč zadušeno in popačeno.

Po eni strani ne znamo in ne zmoremo več sprostiti mišic takrat, ko ni potrebe, da bi bile napete. Kronično preobremenjene mišice pa v daljšem časovnem obdobju povzročijo spremembe na skeletu, obrabe. Nismo sposobni več izvesti enostavnih gibov mehko, na način, kot si ga želimo. Gibanje postane težko, okorno, neprijetno, zato se ga pričnemo izogibati. Namesto napenjanja samo določenih mišic, obremenimo še množico drugih, ki jih za gib ne potrebujemo. Ker ne znamo več selektivno uporabljati mišic, nesmotrno porabljamo energijo.    

Po drugi strani pa trajno nesproščeno/zakrčeno telo onemogoča, da bi informacije iz okolja nepopačene prišle v našo zavest. Zato se vse bolj odmikamo od realnega stanja, ustvarjamo si svet v iluziji. In tudi tisto, kar dobimo kot informacijo iz telesa, čedalje težje ubesedimo, težko izrazimo kaj in kako čutimo.

AEQ metoda® nam ponuja rešitev, kjer lahko na stanje v katerem smo se znašli, vplivamo sami. Z rednim, počasnim in čim bolj zavestnim izvajanjem AEQ vaj® pričneta naše telo in zavest ponovno vse bolje in jasneje komunicirati. Izboljšamo usklajenost mišic, postanemo bolj gibki, v gibanju vse bolj uživamo, naučimo se selekcionirano uporabljati mišice, informacije iz okolja prihajajo v zavest vse bolj takšne kot so, nespremenjene.

Z izboljšanjem komunikacije v sebi, pa posledično izboljšamo tudi komunikacijo z drugimi, znamo se jasneje izraziti, govorimo, kar mislimo, zavedamo se finih razlik v izrazih, znamo bolje poslušati in začutiti sogovornika. In kot pravi A. Moorjani:« Dokler ne razumemo, kaj leži znotraj nas, ne zmoremo razumeti tega, kar leži zunaj.«   

Tako pričnemo počasi, a z gotovostjo, spreminjati svoje življenje, in to NA BOLJE. 

Kako vam lahko pomaga učitelj AEQ metode®

V življenju se lahko znajdemo v situaciji, ki nam niti najmanj ni všeč, ki nas spravlja v slabo voljo in obup. S tem mislim predvsem na daljše slabo počutje in utrujenost, kronične bolečine in bolezni, slabe odnose v družini, službi, nenehne nezgode, nesreče – skratka na stanje, ko si mislimo: »Takole pa več ne gre naprej!«    

Zavedati se moramo, da si življenje kreiramo sami – s svojimi mislimi in s svojim delovanjem, ki pa seveda v glavnem temelji na naučenih in pridobljenih vzorcih iz našega zgodnjega otroštva. Prva leta življenja so ključnega pomena. Takrat »srkamo« vzorce, načine odzivov in delovanja od naših staršev, smo kot spužvice, ki posrkajo vse, brez cenzure – dobro in slabo. Ustvarimo si tudi sebi lastne »preživetvene vzorce«, ki nam zagotavljajo, da se v danem okolju čim bolje počutimo in da smo sprejeti, ko odrastemo, pa nam ne služijo več, oziroma so lahko celo kontraproduktivni.

Že v otroštvu zategnemo mišice in ne želimo čutiti realnega stanja v telesu, ustvarimo začetno senzornomotorično amnezijo, ki se z leti samo še veča. Kot otroci, popolnoma odvisni od staršev, ne moremo dojeti zakaj nas je mama zapustila tujim ljudem v bolnišnici, v jaslih, zakaj nas ne stisne k sebi, ko jokamo in smo na smrt prestrašeni. Občutenje dejanskega stanja nam je grozno, navdaja nas s paniko. In ker ne moremo kot nebogljena bitja storiti ničesar, da bi zunanjo situacijo spremenili, adaptiramo sebe – zakrčimo mišice trupa in preprečimo, da senzacije pridejo do zavesti. Realno stanje pa tako pretransformiramo v iluzijo.

Vzemite si čas in razmislite o svojem otroštvu. Večina bo hitro ugotovila, da je bilo vse super, bili so srečni in zadovoljni,… Morda vam bo natančnejše podoživljanje in več iskrenosti do sebe prineslo drugačne uvide. Spomnili se boste, kako ste bili jezni, žalostni, prestrašeni, kako ste želeli, da bi bilo drugače, pa niste mogli ničesar storiti – in boste pričeli počasi odkrivati plašč iluzije ter sprevideli realno sliko.   

Da nam je lažje pa naredimo pa še nekaj, in sicer popačimo dihanje. Dihati pričnemo neučinkovito, zato da imamo manj življenjske energije in da manj intenzivno čutimo.

Živimo, delujemo torej v glavnem (več kot 90 %) na osnovi podzavesti. Če s stanjem, v katerem smo se znašli, nismo zadovoljni, če trpimo telesne in druge bolečine (boleči dogodki, boleči odnosi), potem moramo pričeti postopoma spreminjati podzavest. To pa lahko storimo na zavestni način na treh področjih: s spremembo razmišljanja, s spremembo mišičnega tonusa in s spremembo dihanja. Z drugačnim razmišljanjem, z mišičnim tonusom, ki ustreza dejanski situaciji in s kvalitetnejšim dihanjem lahko spremenimo svoje vedenje, gibanje, odzivanje in postopoma zapustimo nevzdržno situacijo, v kateri smo se znašli.

Pri tem vam lahko pomaga učitelj AEQ metode. Seveda boste morali pot prehoditi sami, sami boste morali narediti spremembe, učitelj pa bo vaš vodnik, ki vam bo na poti pomagal.

Razmišljanje in svoja prepričanja boste lahko spremenili na osnovi spoznavanja AEQ teorije in filozofije te metode.

S pomočjo AEQ vaj in protokolov pri aktivnem učenju boste zmanjševali senzorno amnezijo. Tako boste lahko prej zaznali stanje v telesu, ki ni logično in se ne sklada s tem, kar se v resnici dogaja (na primer neprimerna napetost mišic, ko počivamo). Iz površine telesa, iz sproščene membrane bo prihajalo v zavest več podatkov. Ker jih boste začutili prej, boste lahko spremenili obnašanje. Vaših odzivov potem ne bodo vodili vzorci, ustvarjeni v preteklosti ali podedovani od staršev, ampak jih boste spremenili s pomočjo drugačnega mišičnega tonusa in s spremembo dihanja. Ko na primer začutimo, da se ponovno skuša aktivirati značilen vzorec, ki smo ga pridobili v otroštvu, ko so nam govorili – ti tega ne zmoreš, nisi dovolj dober – in bi pričeli »lesti skupaj« ter plitko dihati, lahko spremenimo napetost v mišicah, globoko zadihamo in spremenimo vedenje.

Kvaliteto dihanja boste izboljšali s pomočjo AEQ dihalnih vaj in dihalnih protokolov. Dobili boste več življenjske energije, s kisikom preskrbljeni organi bodo delovali bolje. Intenziteta čustev bo večja, a ne boste se jih bali, saj boste postajali vse bolj čustveno zreli.  

Če želite, da vas vodim in vam pomagam na poti spremembe v boljši in bolj zdrav jutri, ste dobrodošli.

Jasmina Rome Rodić, učiteljica AEQ metode®, 3. stopnje