SE ZNAMO DOVOLJ UMIRITI?

Vse več ljudi ima v današnjem času težave s tem, da se ne morejo umiriti. So živčni, nervozni, anksiozni. Čez dan ta neprijetna občutja prekrijejo z veliko dela, z množico najrazličnejših opravil, s pretiravanjem v športnih aktivnostih. Na ta način se utrudijo, izgubijo veliko energije, čeprav morda tega sploh ne čutijo, in so navidezno bolje. Izčrpani zaspijo, a se že po nekaj urah zbudijo,… Tako nadaljujejo iz dneva v dan ter hodijo po poti, ki ne vodi v najbolj svetlo prihodnost.

Razlog za to, ali so se zmožni umiriti ali ne, tiči v primernem delovanju njihovega avtonomnega živčnega sistema (AŽS).

Naloga živčnega sistema je, da sprejema, prenaša, vrednoti, predeluje in shranjuje signale po telesu. Sestavljata ga dva dela – somatsko živčevje, ki je v glavnem pod vplivom naše volje (možgani, hrbtenjača, možganski živci) in vegetativno ali avtonomno živčevje, ki ni pod vplivom naše volje. AŽS kontrolira neprostovoljne funkcije telesa, spodbuja delovanje notranjih organov, gladkega mišičevja, srčne mišice, žlez.  Njegova dela, simpatični in parasimpatični živčni sistem, se aktivirata pod različnimi okoliščinami. Oba pa sta nujno potrebna za naše preživetje, ohranjanje zdravja in dobro počutje.

Pomembno je, da način delovanja AŽS ustreza dani situaciji. Če smo v okoliščinah, ki zahtevajo akcijo, je ustrezno delovanje simpatikusa. Telo se na to pripravi: razširijo se dihalne poti, pospeši se utrip, delovanje prebavnega sistema in izločal se upočasni , mišice preplavi kri, na površini pa se kapilare stisnejo, membrana postane manj občutljiva. Ko impulzov za akcijo (grožnja, stres) ni več, se aktivira parasimpatikus, ki omogoči, da se telo upočasni, regenerira in spočije. Mišična napetost se zmanjša, prav tako srčni utrip in tlak, obnovi se prebava in izločanje. Na tak način se telo pri človeku z malo senzorno motorične amnezije opomore in se pripravi na novo akcijo in nov krog delovanja.

Žal je v sodobnem svetu doseganje takšne homeostaze bolj izjema kot pravilo. Delovanje parasimpatičnega sistema pravzaprav sploh ni več zaželeno. Človek hoče več, hitreje, bolje,… in parasimpatični sistem ga pri tem ovira in ustavlja. Obilje energije in množica želja sili ljudi v akcijo, na ta način je v glavnem aktiviran simpatični živčni sistem in posledično je človek uspešnejši, hitrejši, več si upa. Seveda pa takšna situacija povzroči utrujenost, mišice so napete in toge. Tu nastopi medicina, nove tehnologije, ki stanje »gasi« in povzroča ujetost v začaran krog delovanja brez pravega počitka.

Vzrok pretirano aktiviranega simpatičnega živčnega sistema je tudi količina stresa, ki mu je izpostavljen človek današnjega časa. Cikel  aktivacija simpatikusa, »boj/beg« in rešitev situacije, ki mu sledi aktivacija parasimpatikusa z regeneracijo, počitkom in s tem pripravo na nov stresni dogodek, se je pretvoril v začaran krog trajno aktiviranega simpatičnega živčnega sistema.  

Obstaja pa še en razlog kronično aktiviranega simpatičnega živčnega sistema, ki sega v obdobje prvih let življenja, oziroma celo v obdobje, ko smo bili še v materinem trebuhu. Vzorec delovanja AŽS se namreč prične razvijati in oblikovati že v zarodku, nadaljuje pa se v zgodnjem otroštvu. Model delovanja se prenaša v glavnem iz matere na otroka. Mati s svojim zgledom uči, kdaj in kako aktivirati AŽS. Če se mati na spremembe iz okolja in na impulze iz svoje notranjosti odziva predvsem na simpatični način in ni sposobna aktivirati situaciji primernega delovanja AŽS, se bo tako odzival tudi otrok. Sebe in okolje bo dojemal, kot da je ves čas v vojnem stanju, čeprav bi za svoj telesni in duševni razvoj, za boljšo kreativnost in za več potenciala v zavestnem delu živčnega sistema, potreboval ravno obratno – parasimpatični način delovanja. Dejstvo je, da želi otrok, ki je popolnoma odvisen od staršev, biti čim bolj podoben njim. Tako je na ravni AŽS bolj povezan z mamo in očetom ter ima več možnosti, da je sprejet in da starša zanj skrbita. Če starša delujeta na simpatični način, otroku ne preostane drugega, kot da zatre svojo avtentičnost, svojo potrebo po primarno parasimpatičnem delovanju in deluje na enak način kot starša.

Kadar je AŽS dolgotrajno aktiviran v simpatičnem načinu, govorimo o simpatični dominantnosti. Ta je pogosta pri zelo ambicioznih ljudeh, vrhunskih športnikih. V tem stanju so mišice zelo napete, stisnejo krvne žile, zato se zmanjša krvni pretok, tlak pa se zviša. Spremeni se izločanje hormonov, kar vodi v večjo verjetnost nastanka srčno žilnih obolenj.

Simpatična dominantnost, če traja dalj časa, lahko vodi v parasimpatično dominantnost, ko je človek brez energije, je nezainteresiran, brez ciljev in želja.  Daljše obdobje močne aktivacije simpatičnega sistema pa pogosto povzroči tudi travmatični šok ali zamrznitev, ko se istočasno aktivira še parasimpatikus. Posledice so utrujenost, depresija, razni sindromi, motnje,…poslabša se kvaliteta življenja.

Izvajanje vaj AEQ metode® omogoči, da se tonus kronično zakrčenih mišic zmanjša, kar povzroči, da se počasi odpravlja nepotrebno aktiviran simpatični način delovanja AŽS. Vaje izvajamo počasi, pozorno, dihanje se umiri, tako postopoma zopet bolj aktiviramo parasimpatični način delovanja. Membrana postane bolje prekrvavljena, poveča se njena občutljivost in s tem tudi prijetnost občutkov.  Telo se  prične regenerirati, pridobi energijo (mišice, ki so bile ves čas zakrčene, so namreč zahtevale veliko energije) in takšno je precej bolj pripravljeno na novo akcijo.

S posvečanjem časa, pozornosti in energije učenju AEQ metode® postopoma dosežemo spreminjanje podzavestnih vzorcev in podzavestnega delovanja v primernejšo obliko.

MEMBRANA – ločnica med posameznikom in okoljem

Vsi poznamo frazem o debeli /slonji koži. Gre za prispodobo, s katero opišemo, da ljudje s takšno kožo neprizadeto prenašajo žalitve, psihično nasilje, so manj občutljivi na druge, za marsikaj jim ni več mar.

V sodobni družbi je, sploh če pomislimo na politike, gospodarstvenike, ljudi na položajih, to cenjeno, saj jih nič ne prizadene in ustavi. So na videz bolj prilagojeni sodobnemu svetu in so uspešnejši.

Pa je res dobro imeti debelo kožo? Ali je morda boljša tanka koža, s katero opisujemo večjo ranljivost in tankočutnost? Ne eno in ne drugo. V nadaljevanju poglejmo zakaj je tako, oziroma kako naj bi bilo najbolje.

Po AEQ metodi je koža del membrane, kamor štejemo še podkožno tkivo, fascije (mišične ovojnice) in prečno progaste skeletne mišice. Membrana ločuje človeka od ostalega sveta in ga definira kot individuum. Njena najpomembnejša naloga je zaščita središča organizma pred vplivi in obremenitvami okolja, hkrati pa je njena funkcija tudi zaznavanje spreminjanja energij in impulzov, preko katerih se okolja zavedamo in lahko nanj potem tudi povratno vplivamo.

Povezana je z našo zavestjo. Ko so impulzi iz zunanjega ali notranjega okolja zadosti veliki, dovolj vplivajo na membrano in takrat se aktivira zavestno zaznavanje na površini možganov. Obstaja pa tudi podzavestni sistem nadzora okolice, vsepovsod tam, kamor zavest ni usmerjena. Preko njega dobimo občutke, s katerimi potem zavest usmerjamo v konkretno smer, da tako dobimo zadosti podatkov in lažje ocenimo, kako se odzvati.

Na impulze iz notranjosti telesa ali okolice del naše zavesti – ego odreagira, tako da s primernim delovanjem odstranimo oziroma spremenimo, kar nas moti, ovira, omejuje ali ogroža. Druga možnost je, da se od tega, kar nas moti, ovira,… umaknemo. V teh primerih zadevo rešimo, uredimo in  pritisk na membrano se zmanjša. Primeri takšnih situacij bi bili: impulzi iz notranjosti telesa sporočajo o pomanjkanju tekočine; ozavestimo, da smo žejni, zadevo pa rešimo tako, da popijemo kozarec vode. Ali pa: moža moti določeno ženino vedenje. Kot odrasli, čustveno zreli osebi se pogovorita, naredita določene spremembe in odpravita težavo. Lahko se zgodi, da so ovire prevelike – tako lahko na primer  zapustimo toksično okolje, saj  s partnerjem ali pa z nadrejenim ne moremo  rešiti stvari, ki nas motijo.  

Do problema pa pride, ko ovire z učinkovanjem na okolje ne moremo rešiti, ne moremo pa se tudi iz situacije umakniti. To ego moti, počutimo se nemočne. Če takšno stanje traja dlje, postane to za ego nevzdržno in se posluži obrambnega mehanizma. Prične z zanikanjem, da ovira sploh obstaja, gre v iluzijo. Tako se zgodi, da z dvigom tonusa v membrani, ki postane kroničen, preprečimo, da bi bolečina, ki jo povzroča nemoč, prišla v zavest. Prihaja do vse večje ločenosti med zavestjo/egom in telesom. Pogosti so primeri, ko mali otrok ne more spremeniti odnosa staršev do sebe. To ga nevzdržno boli, ne more pa pobegniti, saj je od njih odvisen. Občuti obup in nemoč, zato z aktivacijo membrane (zakrčenje prečno progastih skeletnih mišic) doseže, da zadrži premočne dražljaje iz telesa v zavest. Takšno stanje traja dolgo – celotno otroštvo, zato postane obrambna reakcija podzavestna in s tem kronična. Ko odraste, ne zmore in ne zna reševati problemov letom primerno in se še vedno obnaša nemočno kot otrok.

Za ohranjanje ločenosti ega in telesa, za ohranjanje omrtvičene in »debele kože«  so potrebni vse večji pritiski v notranjosti telesa, kar je energijsko zelo potratno. Telo si namreč prizadeva, da bi v zavest prišli resnični občutki, kar je izčrpavajoče. Pride do preobremenjenosti, bolj smo dovzetni za bolezni, obrabe, poškodbe. Posledično lahko nastopi izgorelost, depresija, avtoimunske bolezni, demenca. Takrat smo ranljivi, naša koža/membrana je šibka, »tanka« in se slabo odziva na obremenitve okolice.

Trajno debela ali trajno tanka koža/membrana torej zagotovo nista dobri. Optimalno je, da se znamo prilagoditi trenutni situaciji in mišice ustrezno obremenjevati. Da se znamo napeti in narediti dober oklep, ko realno pričakujemo udarec iz okolja ali pa se sprostimo, smo mehki in tankočutno sprejemamo impulze iz okolja, ko smo z osebo, ki ji zaupamo in ljubimo. In da znamo krmariti v vseh odtenkih med tema dvema skrajnostma.    

Naša osebna zgodovina in način življenja v sodobni družbi opisanega optimuma ne podpirata. Večina ljudi ima bolj ali manj ločena telesa od svojega ega. Ne občutimo več realnega stanja, oziroma najbolj žalostno je, da velikokrat sploh ne čutimo, da ne čutimo. Z učenjem AEQ metode® in vadbo AEQ vaj ponovno vračamo zavedanje telesa in si omogočamo, da znamo ustrezno uporabljati svojo membrano. S tem trošimo manj energije, smo učinkovitejši in doživljamo manj bolečin, bolezni ter neprijetnosti.

V kratkem bom objavila datum delavnice in spletnega programa Reševanje kroničnih problemov s pomočjo AEQ metode®, kjer boste lahko izvedeli več o metodi in jo izkusili v praksi. Vabljeni vsi, ki bi se radi povezali s svojim telesom in pridobili znanje, ki vam bo koristilo pri reševanju težav in osebnostni rasti. Veselim se srečanja z vami. Za več informacij obiščite spletno stran aeq4you.eu