Hoja
Prve korake naredijo mali otroci okrog enega leta, čeprav se predpriprava na ta dogodek odvija že od rojstva dalje. Da lahko osvojijo hojo, ki je kompleksna gibalna sposobnost, se morajo najprej naučiti obračati, sedeti, plaziti, stati. S tem dobijo kontrolo nad telesom, koordinirajo mišice trupa, rok in nog. Učenje hoje poteka nekje do petega oziroma šestega leta, ko otrok več ne caplja, primerno dviguje stopala, hodi vzravnano in enakomerno, je hitrejši in spretnejši.
Hoja z leti postaja vse bolj podzavestna, vse manj je zavestnega gibanja. Vzemite si čas in opazujte ljudi pri hoji. Redko boste opazili elegantno, okretno in pravilno gibanje, redka je funkcionalna, učinkovita hoja. Nepravilna drža, kratki, drsajoči koraki, neenakomerni premiki rok, različna dolžina koraka z levo in desno nogo,… Ljudje vse to velikokrat pripisujejo starosti, a žal boste veliko od naštetega, in še kaj, opazili že pri mladih.
Hoja je najbolj naravna oblika gibanja. Prinaša številne koristi, od pozitivnih vplivov na fizično zdravje do vplivov na duševno zdravje in počutje. Vsak bi moral dnevno nameniti tej aktivnosti vsaj 20 minut do pol ure. Na žalost večina ljudi tega nima v dnevni rutini. Vzrokov, oziroma bolje izgovorov za to je več, a v tem zapisu se bom omejila na tiste, ki ne hodijo, ker imajo s tem težave. Njihova hoja je toga, pojavljajo se jim bolečine v kolkih ali kolenih, lahko v gležnjih, boli jih ledveni del hrbta, križ.
Hoja je gibanje, kjer premiki središča telesa, ki so usklajeni s premiki periferije, privedejo človeka do cilja. Primarno izvedemo torej gibanje iz trupa, temu pa koordinirano sledijo okončine. Značilen je spiralni zasuk, ko ramenski obroč zarotiramo v eno smer, medenico pa v drugo. Pri tem moramo znati usklajeno nekatere mišice sprostiti, druge pa napeti. In to načeloma zdravi otroci, stari šest let, vrhunsko obvladajo.
Kaj se dogaja potem, da hoja postaja vse bolj nepravilna? Dogaja se življenje, z vsemi svojimi pritiski, s stresom, pomanjkanjem časa, s prekomernim sedenjem, z odredbami, kako moramo živeti in ne kako želimo živeti,…Posledica je čedalje večja ločenost med umom in telesom. Ustvari se senzorno motorična amnezija. Določenih mišic ne čutimo več, zato nad njimi nimamo več ustrezne kontrole, nismo jih sposobni sprostiti. Stojimo že v neprimerni refleksni drži, nepravilnosti pa se pri hoji samo še nadgrajujejo.
Za gibanje je ključen element medenica. Preko nje se prenašajo sile iz zgornjega dela telesa vse do stopal in obratno. Pomemben je ustrezen položaja medenice, in sicer biti mora pravokotna na stegnenico. Če je nagnjena naprej, so lahko vzrok skrajšane upogibalke kolka. Takrat so iztegovalke trupa zakrčene in pretirano je iztegnjena trebušna mišica (refleks zelene luči). Skrajšane iztegovalke kolka pa so lahko vzrok, da je medenica nagnjena nazaj, trebušna mišica je prekomerno stisnjena, podaljšane pa so iztegovalke trupa (refleks rdeče luči). Nagib medenice v levo ali desno se lahko pojavi pri aktiviranem travma refleksu.
Del medenice je kroglast kolčni sklep, ki omogoča gibanje v različnih smereh. Kolk je preko kolena povezan s stopalom. Stopalo pravilno premikamo s kolkom, ki je obdan z mišicami okoli medenice (na primer trebušne, hrbtne mišice, psoas). Če te mišice dobro čutimo in imamo nad njimi nadzor, dobro premikamo kolk in posledično dobro obračamo stopalo. Problem pa nastane, ko tega nadzora ni več, ko so mišice zakrčene in onemogočajo sproščeno rotacijo kolka. Takrat to kompenziramo z rotacijo v gležnju. Preveč so obremenjena tudi kolena, ki so namenjena zgolj premikanju naprej/nazaj in ne levo/desno. Vse to privede do nepravilnega gibanja in s tem do bolečin, izrab in poškodb sklepov.
Poleg stanja pod trebušno prepono (medenica) pa je pomembno tudi kako čutimo in obvladamo mišice prsnega koša nad trebušno prepono. Če je stanje dobro, bo rotacija v ramenskem obroču neovirana, gladka, kar bo pripomoglo h kvalitetni hoji. Drža je zopet dober pokazatelj stanja. Na primer, če imate ramena ves čas nehote potisnjena, zarotirana naprej in so prsne mišice konstantno skrajšane, na hrbtni strani pa je razteg prekomeren, lopatici sta preveč odmaknjeni od hrbtenice – takrat nimate nadzora nad temi mišicami. Preverite kako vam visijo roke, oziroma kakšna je pozicija vaših dlani, ko sproščeno stojite. Dlan mora biti vzporedna s trupom in palec mora biti usmerjen naravnost naprej. Če je palec usmerjen navznoter proti telesu, imate ramena nezavedno obrnjena navznoter.
Da vam hoja, pa tudi druge aktivnosti, kjer so obremenitve še večje (na primer tek), ne bodo povzročale bolečin, poškodb, obrab, da se boste lahko zopet sproščeno in pravilno premikali, morate povrniti nadzor nad mišicami trupa. To vam zagotovo omogoči izvajanje vaj po AEQ metodi®.
Vabljeni na aktivno učenje po AEQ metodi®.
Jasmina Rome Rodić, učiteljica AEQ metode®, 3. stopnje