Modeli razmišljanja
Model razmišljanja je način, na osnovi katerega rešujemo probleme, sprejemamo odločitve, je nekakšna šablona, ki jo uporabimo, da si razjasnimo stvari, ki se nam dogajajo. To so v bistvu naučeni vzorci razmišljanja, preko katerih dojemamo svet.
Pridobimo jih tekom življenja, v šoli, od staršev, iz knjig, a običajno uporabimo tistega, ki nam je najbolj znan ali pa smo z njim že rešili kakšen problem, ki je bil za nas pomemben. Če obstanemo pri tem, postanemo v bistvu zelo ozkogledi in omejeni, saj stvari gledamo vedno samo z enega zornega kota. V resnici tudi ne obstaja model, ki bi bil absolutno najboljši in s katerim bi lahko reševali vse probleme (najboljši so sicer tisti, ki imajo največjo uporabnost). Čim več in čim raznovrstnejše modele znamo uporabiti, tem bolj kreativni smo lahko pri reševanju problema, najdemo lahko bolj optimalno rešitev, smo učinkovitejši, saj je slika, ki jo gledamo z različnih koncev jasnejša. Včasih nečesa ne razumemo, ne najdemo rešitve, ko pa pogledamo to z druge perspektive in uporabimo drugo idejo, se pojavi rešitev kot na dlani. Glede modelov razmišljanja moramo biti čim bolj fleksibilni.
Ko spoznavamo nove modele razmišljanja, širimo svojo zavest in s tem tudi osebnostno rastemo in se razvijamo. S tem izboljšujemo kvaliteto življenja.
Človek s togo in zakrčeno membrano zagotovo vse vidi in rešuje na samo en način, oziroma uporablja le ozek izbor modelov mišljenja. Telo in um sta povezana in takšno kot je telo je tudi um, zato takšna oseba tudi težko najde izhod iz težav.
AEQ model razmišljanja je širok in celosten – vsebuje tako spoznanja naravoslovnih in družboslovnih znanosti kot tudi alternativnih znanj. Temelji na drugem zakonu termodinamike, življenje razlaga kot entropični proces, ki pa ga s hotenimi dejanji (vaje, urejanje gibanja in življenja) lahko obračamo v sintropijo.
Zgodovinsko dejstvo ali pa zgolj legenda pravi, da Indijanci niso videli belcev, ki so pripluli z ladjami, ker niso imeli razvitega koncepta ladje z jadri.
Če nimaš razvite ideje o nečem, tistega ne vidiš, kaj šele, da bi potem lahko reševal probleme na tem nivoju.
Če bi hipotetično živeli oziroma razmišljali in videli svet v dveh dimenzijah (širina/dolžina) in nebi poznali koncepta višine, bi bil problem, ki bi zajemal prostor za nas nerešljiv. Šele ko bi šli iz okvira ravnine, bi postal problem za nas rešljiv.
Da se torej razvijamo in rastemo, je zelo pomembno, da širimo svoje okvire in modele razmišljanja, takrat bomo zaznali več, bolje, bolj celostno, rešili pa bomo lahko več problemov.