Vpliv zgodnjega otroštva na naše življenje
To je bil dan, ki so ga vsi z nestrpnostjo in radostjo pričakovali. Rojstvo male Polone je izvabilo nasmeh pa tudi marsikatero solzo na obraz celotne družine. Ponosna mama in oče sta posvečala precej časa in namenjala precej pozornosti svoji dojenčici. Zato se je tudi ona počutila varno, ljubljeno, zadovoljene je imela vse potrebe.
Vse dokler, ko je morala Polonca v bolnišnico zaradi zapletov pri prehladu. Iztrgana iz toplega materinega naročja, ni razumela , kaj se dogaja. Je njeni starši ne marajo več, zakaj jo je zapustila mama? Občutila je smrtni strah, tesnobo, nemir. Krčeviti jok, ki je kazal njeno stanje, ni pojenjal, dokler ni izmučena zaspala.
Po nekaj dneh mučnega stanja se ji je zdravstveno stanje kljub vsemu izboljšalo in lahko se je vrnila domov. A na žalost se ji je kmalu zatem zgodila še ena, zanjo neprijetna in neljuba stvar. Mama se je morala vrniti po porodniškem dopustu v službo, njo pa so odpeljali v jasli. Mala Polona je to zopet začutila kot grožnjo svoji varnosti in sprejetosti. Vsak dan znova, ko je zapustila dom in starše je čutila isto neznosno bolečino zapuščenosti, ki si je ni zmogla niti znala razložiti. Da je zdržala ta pritisk je zakrčila mišice trupa, s tem je dosegla, da ni več tako intenzivno čutila teh neprijetnosti.
Počasi se je navadila na jasli, vrtec, odsotnost staršev,… in zrasla v dekle, mladenko, odraslo žensko. V vseh teh obdobjih ji je šlo, lahko bi rekli, kar dobro, a vseeno je sama čutila, da nekaj ni v redu. Ljudem ni mogla zaupati, imela je občutek, da jo vedno na nek način izdajo, da jo bližnji zapustijo, ko jih najbolj potrebuje. V njej se je vedno znova aktiviral vzorec, ki ga je dobila v zgodnjem otroštvu, ko je morala sama v bolnišnico in potem v jasli. Pretirano je iskala potrditev ljubezni v drugih, neprimerno je je ocenjevala starše in kasneje partnerje, kako ji vedno nudijo premalo.
Marte, Ljubice, Janezi, Igorji,…vsi smo podobno kot Polona v ranljivem obdobju otroštva, ko smo bili popolnoma odvisni od drugih in naši možgani še niso bili sposobni realno oceniti situacije, doživeli takšne in drugačne dogodke, ki so se nam v tistem času zdeli prava »smrtna obsodba«, v resnici pa so bile to le običajne življenjske situacije. Da ne omenim vseh tistih, ki so v otroštvu dejansko doživljali hude trenutke in so jih starši fizično, psihično, čustveno zlorabljali.
In to nas je na nek način definiralo, razvili smo vzorce, po katerih smo skonstruirali svoje življenje, po katerih še vedno delujemo in si pogosto škodujemo.
V življenju pa lahko nastopi čas, ko kot odrasla oseba spoznamo, da tako ne gre več naprej, da moramo nekaj spremeniti, da moramo iz življenja sprostiti te omejujoče vzorce. Sprostiti moramo kronično zakrčene mišice v telesu, saj zdaj ni več potrebe, da bi se še naprej borili proti občutkom, ki nimajo več realne osnove. Mala Polonca je podzavestno blokirala mišice in zadrževala dih, tako je bila zanjo situacija manj grozna, saj signali iz telesa niso v takšni meri dosegli možganov – uma. Odrasla Polona sedaj ve, da je mama ni imela nič manj rada, ker je pač morala v bolnišnico in vrtec, zato je napočil čas, da sprosti podzavestno zakrčenost trupa in podzavestne vzorce delovanja, saj je ne ščitijo več pred ničemer, ampak povzročajo, da se v določeni vrsti odnosa vedno napačno odzove, oziroma da je zaradi stalne zakrčenosti mišic trupa postala toga, neokretna in so se ji pričela pojavljati fizične bolečine.
Z AEQ metodo®, oziroma s počasnim, zavestnim, občutenim izvajanjem AEQ ®vaj lahko postopoma sprostimo trajno in neprimerno zakrčene mišice. Sploh če realna potreba po takšni zakrčenosti ne obstaja več, toda možgani so se jo naučili vzdrževati. Ob izvajanju vaj se lahko pojavijo spomini, uvidi, občutki, ki smo jih doživljali kot otroci in so bili za nas travmatični. Kot odrasle in odgovorne osebe, ki imamo moč vplivati na svoje življenje, drugače dojamemo te travme in lahko opustimo neprimerne vzorce delovanja, oziroma jih spremenimo. Tako stresne izkušnje iz zgodnjega otroštva vse manj vplivajo na naše življenje v odrasli dobi.