Zgodbe, ki jih piše življenje

Danes bom pričela pisati zgodbe. Izmišljene zgodbe, izmišljenih ljudi. Zgodbe, ki so lahko podobne vaši, ki so okvir, v katerem se lahko prepoznate. Lahko da so popolnoma drugačne kot je vaša, a vas bodo vzpodbudile, da pričnete gledati na svoje življenje z drugačnimi očmi. Tako boste bolje razumeli svoje odločitve, dejanja, odnose.

Nekateri bi rekli, to so zgodbe, ki nam jih piše življenje. Ali jih res nekdo oziroma nekaj piše ali smo mi sami tisti, ki jih ustvarjamo? Naše mišljenje oziroma prepričanja so tista, od česar je odvisno naše življenje, počutje in rezultati. Bazična prepričanja smo dobili zelo zgodaj v življenju. Pridobili smo vzorce ter navade, ki so se v obdobju ranljivosti in popolne odvisnosti ranega otroštva izkazali za naše rešitelje, in od takrat dalje se jih oklepamo kot pijanec plota. Niti zavedamo se jih ne več, a predstavljajo temelj, na katerem raste hiša našega življenja.

Pa pričnimo. Jana, Bojan, Vera, Tomaž in Luka bodo osebe, ki jih boste spremljali od rojstva preko obdobja mladosti in adolescence do odraslosti. Njihove zgodbe so poenostavljene, niso tako plastovite, kot dejansko naša življenja so, a kot takšne bodo morda še bolje služile namenu zapisa.

JANA:

Jana se je rodila kot tretji otrok v družini. Oče, sicer vidno razočaran, da je na svet privekalo tretje dekletce, namesto tako zaželenega sina, je skušal kazati navdušenje.

A Jana je z vsem svojim bitjem čutila, da je kot deklica nezaželena. Kot popolnoma odvisna in nebogljena dojenčica je začutila smrtni strah. Tako je v boju za »svoj obstanek« oziroma za pridobitev očetove naklonjenosti počasi razvila strategijo, ki ji je omogočila priljubljenost in jo dvignila na piedestal. Začela se je obnašati kot fant, zanimale so jo fantovske igre, igrače, kakšno srečo je začutila, ko se je oče najraje igral z njo nogomet, skupaj sta sestavljala avtocesto in dirkala z avtomobilčki,… Največje priznanje pa je pridobila, ko je pričela že na začetku osnovne šole trenirati rokomet in bila tudi zelo uspešna. Z leti je bilo vse več treningov, naporov, situacij »stisni zobe in potrpi, pojdi preko bolečine«. Garala je in se razdajala ob podzavestni želji, da bo sprejeta in ljubljena.

Telo jo je vsake toliko časa s poškodbami opominjalo, da ne gre po pravi poti, da je njena volja preveč brezkompromisna in da škoduje telesu, ampak ni poslušala. Ločenost njene volje/ega in telesa je postajala ves večja. Dokler….ni prišlo do resne poškodbe kolena, ki ji je preprečila nadaljnjo kariero.

Rehabilitacija kolena ni šla po načrtih, pestile so jo bolečine, zdrsnila je v globoko depresijo. Jana se je pričela spraševati kdo sploh je, kakšne so njene prave želje, kam gre v življenju.

BOJAN:

Nikoli ni srečal očeta, še poznal ga ni. Zapustil ju je namreč, še preden se je Bojan sploh rodil.

Mama je bila zato velikokrat jezna, razdražljiva, včasih je padla v dolga obdobja joka in brezupa. Težko je preživljala otroka in sebe.

Bojan je razvil vzorec, da je za vse slabo, kar se jima godi, kriv on. Da če ga ne bi bilo, bi bilo njegovi ljubi materi bolje, verjetno je tudi mož ne bi zapustil. Zato si je obupno želel upravičiti svoj obstoj. Postal je priden, zelo priden otrok. Vsi so govorili, da je zlat fant, ki bi si ga vsakdo želel. Šola, obšolske dejavnosti, pomagal je doma. Ko je bil nekoliko večji, je celo pričel delati in služiti denar. Sam sebi je obljubil, da ko odraste, mati nikoli ne bo trpela pomanjkanja, njej in sebi bo omogočil razkošno življenje.

Tako je uspešno končal fakulteto, seveda si ni izbral »kar ene«, podzavestno so ga privlačila zahtevna področja, kjer je bilo treba vložiti veliko dela. Ker se je že kot študent zelo izkazal, mu ni bilo težko dobiti dobre službe. In tam je iz dneva v dan garal, se dvigal na lestvici, veliko zaslužil,…A vse to mu je bilo premalo, saj je njegovo zgodbo vodila usmeritev, da mora dokazati, kako je vreden življenja. Nadaljeval je z akademsko kariero, prostovoljno delal v kulturnem društvu. Izčrpavanje, premalo počitka, zanikanje potreb telesa po sprostitvi, vse to ga je postopoma zapeljalo v popolno izgorelost. Prišel je dan, ko mu je že vstajanje iz postelje in odhod v kopalnico predstavljal neznanski napor.

TOMAŽ:

Tomaževa starša sta bila uspešna mlada človeka, usmerjena v doseganje zastavljenih ciljev. Veselila sta se prihoda svojega sina in vsi, ki so ju poznali, so ju imeli za skrbna in polna ljubezni. A ta ljubezen ni bila prava, saj je postajala vse bolj pogojevana. Morda je otrok predstavljal samo še eno kljukico na njuni listi »must have«, zato je moral ustrezati visokim merilom, ki sta jih imela do sebe in jasno tudi do njega.

To je Tomaž kaj kmalu začutil in se naučil kupovati njuno ljubezen. Bolj ko je bil uspešen, višje cilje ko je dosegal, bolj sta ga imela rada. Kot »projekt« se je lepo razvijal, uspešno dokončal šolanje, se zaposlil. Nezavedno je postal izjemno ciljno naravnan. Ves čas v akciji, ves čas v pozoru. Utrujenost, ki se ga je v srednjih letih pričela lotevati, je prepoznal kot pomanjkanje kondicije. Zato je pričel še tisto malo časa, ki ga je imel zase, namesto počitku in relaksaciji, namenjati športu.

Ko se je zjutraj bril, se je »nerodno« obrnil in usekalo ga je v križu. Ker bolečina po več dneh ni pojenjala, celo stopnjevala se je, je odšel k zdravniku, kjer so ugotovili, da ima hernijo.

VERA:

Vera je imela travmatično otroštvo. Pogosto je bila bolna, ko je bila stara komaj leto dni, je morala za dalj časa v bolnišnico. Mama ni imela nikoli časa zanjo, zanimale so jo druge stvari. Raje kot družini, se je posvečala službi, prijateljem in zabavi. Vera se spomni kričanja, grobosti med staršema, nato pa neskončno dolgih tihih dni, ki so sledili. Oče in mama se nikoli nista zares pogovorila in skušala rešiti problemov.

Mala Verica je trpela. Da je preživela vse te travme, da je lahko kontrolirala jezo na starša, ki je ni smela izraziti, je morala v trupu zgraditi močan mišični oklep. Na ta način je lahko skrivala čustva. Bala se jih je namreč izraziti, saj je vedela, da bi z njimi prizadela mamo in tako bi se prepad med njima še povečal.

Do šole ni imela velike afinitete. Bistra, a s premalo ali pa celo nič učenja si je pogosto prislužila kakšno slabo oceno.

Takšne okoliščine so zadevo samo še stopnjevala in pubertetnica je podzavestno tako močno povečala mišični tonus v zgornjem delu trupa, da so mišice povlekle kosti v značilno skoliotično držo, kar so tudi potrdili na sistematskem pregledu. Seveda je imela Vera v kasnejših letih zato veliko bolečin in problemov.

LUKA:

Mali Luka je bil zelo zaželen in pričakovan otrok. Mama je imela kar precej težav z zanositvijo in donositvijo otroka, zaradi neznanih vzrokov je kar trikrat splavila. In končno je na svet privekal njen ljubljeni Luka, otrok, ki si ga je tako neznansko želela. Namenjala mu je ogromno pozornosti, skrbela zanj, se zanj nenehno bala, skratka v vsem je pretiravala. V tej svoji preveliki skrbi in strahu, da se mu ne bi kaj slabega zgodilo, mu ni »pustila dihati«, ni smel ne tega, ne onega, že od začetka je bilo strogo določeno, kaj je zanj dobro, kaj ne, kaj sme jesti, s kom se sme družiti. To je malega otroka neznansko jezilo, poskušal si je priboriti svoje z jokom, s trmo, a mama je bila neomajna, zato je počasi obupal. In da ne bi čutil hude jeze na mamo, ki jo je imel kljub vsemu rad oziroma je bil od nje tudi popolnoma odvisen, je zakrčil mišice trupa. Z leti se je zadeva še stopnjevala, s tem pa je rastla tudi mišična napetost in pritisk v njem. Da se je dobro počutil in da ni tako močno čutil tega notranjega pritiska, je moral kasneje v življenju podzavestno ves čas izvajati dejanja, ki so višala tudi zunanji pritisk. Njegove akcije so bile takšne, da so izzvale stresne, neprijetne reakcije okolja. S svojimi dekleti in kasneje z ženo je bil nenehno v konfliktu, v službi mu je »pil kri« šef. Da bi si zmanjšal ta neprijetni pritisk, ki ga je čutil že od malega, pa ga ni prepoznal kot reakcijo na svojo »helikoptersko« mamo, je pričel tudi preveč in prevečkrat piti.

Janine poškodbe in depresija, Bojanova izgorelost, Tomaževa hernija, Verina skolioza, Luka s kompliciranimi odnosi, alkoholizmom,…so dejstva in njihovo pojavljanje morajo ti ljudje sprejeti kot svojo odgovornost. Seveda segajo vzroki zanje daleč nazaj, v njihova prva leta življenja, v otroštvo, ko so bili popolnoma odvisni od staršev. V sili razmer so takrat izbirali »strategije preživetja«, ki so se razvile v vzorce delovanja in skrojile njihovo življenje. A sedaj so vsi odrasle, neodvisne osebe, ki lahko vzamejo življenje v svoje roke in ga pričnejo spreminjati, urejati, tako da bo postalo manj boleče, manj težavno, torej lažje in lepše.

Vsi mi imamo lahko, podobno kot Jana, Bojan, Tomaž, Vera in Luka, probleme, težavne odnose, bolezni, dogajajo se nam nesreče, lahko smo nezadovoljni. Kadar postane vse omenjeno izrazito, oziroma se ponavlja in nam greni življenje, se ne smemo čutiti žrtve, si reči, takšno je pač življenje, se zaviti v plašč jadikovanja ter čakati na nekoga ali nekaj, kar nas bo čudežno rešilo. Prav tako ni dobro, da brezglavo rinemo skozi zid, v smislu, da želimo odmisliti neprijetnosti, jih zanikati ali pa hočemo na silo popraviti situacijo.

Kar se nam bolečega ponavlja na fizičnem ali čustvenem nivoju, v odnosih, vse to ima namen, da nas opozori, kako je potrebno nekaj spremeniti. To je opozorilo, enako signalni lučki na avtomobilski armaturi, ki sporoča, da moramo nameniti pozornost določenemu delu: dotočiti bencin, napolniti gume, zamenjati olje,… Nihče se s takšnim avtom ne ustavi na cesti in joče, kako je ubog in kako kruto je življenje, prav tako pa je bolj malo takšnih, ki kljub opozorilu vozijo naprej in tvegajo, da se bodo prej ali slej ustavili in poškodovali vozilo. Večina ukrepa, uredi zadevo ter nima težav z nadaljnjo vožnjo.

In prav takšen odnos bi morali imeti do svojih težav in bolečin. Ne obupati nad njimi, ne jih zakamuflirati, ampak se z njimi soočiti in jih odgovorno sprejeti, takšne kot so. Nameniti jim moramo več pozornosti, časa in energije.

Kaj torej storiti, ko smo kronično bolni, imamo bolečine, smo nezadovoljni,…? Moj nasvet je, da je koristno stopiti na zavoro in upočasniti življenje. Si vzeti zadosti časa in o zadevi premisliti, jo analizirati, si jasno povedati – »tako in tako je«. Potem pa si tudi jasno zastaviti cilje – »tako bi moralo biti« in potem svoje delovanje načrtovati ter izvajati v željeni smeri spremembe na bolje.

Pri vsem tem se moramo vprašati tudi, ali se naša želja (volja) sklada z našim mišljenjem. Kadar hodita z roko v roki in se dopolnjujeta, bomo lahko uspešni, če pa si nasprotujeta, bo prej ali slej zmagalo mišljenje. Zamislite si nekoga, ki si želi odpraviti skoliozo, je pa globoko v sebi prepričan, da je to nemogoče ali nekoga, ki si želi boljše odnose, a verjame, da si jih ne zasluži. Takrat je potrebno to prepričanje/mišljenje raziskati – od kdaj je prisotno, od kje izvira. In potem ga je treba spremeniti. Spremenimo pa ga lahko, ko pričnemo razmišljati še na drug način, kot je za nas običajno. Rečemo lahko, da stopimo iz svojih okvirjev in da širimo izbor modelov razmišljanja. Prebiranje kvalitetnih knjig in drugih zapisov, pogovor in učenje od ljudi s povsem drugačnimi izkušnjami, raziskovanje,… omogočijo, da pričnemo na določen problem gledati drugače, spremenimo mišljenje.

Pomembno pa je tudi, da nase gledamo kot na celoto telesa in zavesti/uma, ega.

Za telo veljajo zakoni klasične fizike, lahko je le tukaj in zdaj. Tako na nek način predstavlja omejitev naši zavesti, za katero pa veljajo zakoni kvantne fizike. V umu smo lahko kjerkoli, kadarkoli, edina omejitev mu je naša domišljija. V sedanjem času je pri mnogih ljudeh opazen zelo velik razkorak med telesom in egom.

Da lahko pride do spremembe, ki nam bo omogočila boljše oziroma kvalitetnejše življenje, torej ni dovolj, da se zanjo odločimo le na mentalnem nivoju, sodelovati mora tudi telo.

Naša telesa, oziroma naše membrane (koža, podkožno tkivo, mišice, mišične ovojnice/fascije) so zaradi vzrokov, ki sem jih opisala v zgodbah pa tudi zaradi sedanjega načina življenja (kronično pomanjkanje časa ter obilje energije) toga, v stalnem krču. Mišice so glede na dejavnosti, ki jih ljudje izvajajo, zelo pogosto nerealno napete. Če na primer ležimo in počivamo, je nerealno in nepotrebno, da imamo mišice napete na dvajsetih ali tridesetih %.

Takšne mišice pričnejo boleti, so vzrok postopnih degenerativnih sprememb, onemogočajo dobro čutenje telesa, okrnjeno je delovanje senzorno-motoričnega loka. Poleg tega, da zavest dobi premalo informacij iz telesa, so te informacije tudi spremenjene, potvorjene.

Metoda, ki vse omenjeno upošteva, je AEQ metoda ®.

Povezuje telo in zavest/um.
S pomočjo AEQ vaj ® sproščamo mišice in bolje čutimo telo, izboljšamo propriocepcijo.
Omogoča nam zelo širok model razmišljanja, ki zajema znanje velikih mislecev in znanstvenikov z različnih področij, tako lahko širimo svojo zavest, naučimo se na stvari pogledati z različnih zornih kotov, kar omogoča tudi spremembo globoko zakoreninjenega mišljenja, ki nam povzroča težave .
Na osnovi tega lahko učinkovito spreminjamo življenje na bolje, z urejanjem in iskanjem uravnoteženosti je vse manj bolečin, težav, nesreč in neljubih dogodkov.

S spoznavanjem in učenjem AEQ metode® lahko torej stopimo na pot preobrazbe in kvalitetnejšega življenja.

A marsikdo se boji stopiti na pot spremembe. Nekoč sem slišala trditev: «Ljudje raje umrejo, kot da bi se spremenili!«

Zakaj?

En razlog je, da se čutijo varne v znanem okolju, pa čeprav je zanje boleče, trpijo, trošijo energijo in so nezadovoljni.

Drugi razlog je lahko ta, da se ljudem velikokrat spremeni življenje, ko umre kdo izmed družinskih članov, ko izvedo za nesrečo, bolezen. Tako pričnejo spremembo podzavestno enačiti z nečim slabim.

Običajno so hitre spremembe res slabe, a spremembe, ki so posledica AEQ učenja ne prinesejo nič slabega. Tudi zgodijo se ne iz danes na jutri. Stanje, v katerem se trenutno nahajamo, je končna posledica življenja in delovanja vseh dosedanjih let, zato moramo za spremembe nameniti precej pozornosti in energije. V nekem času, recimo v enem dnevu, pa je njuna količina omejena. Spremembe se zato zgodijo postopoma, seveda pa na njihov tok lahko tudi vplivamo.

Nikakor ne smemo mimo tretjega razloga. Ko se v procesu sproščanja mišic, urejanja gibanja, povezovanja telesa in zavesti, čutenja telesa, pričnemo bolj zavedati realnega stanja, lahko postanejo dojeta dejstva za nas boleča. To podzavestno vemo in tega se bojimo. Soočeni z realno sliko našega stanja, delovanja, odnosov, bomo morali narediti spremembo, a ta sprememba nikakor ne more biti slaba, saj jo usmerimo tja, kjer bo naše življenje boljše in lepše. Ni pa nujno, da bo sprememba lahka. A ker nismo več mali otroci, ki še ne razumejo, da bodo z dejanjem storjenim danes , vplivali na jutri, se tega ne smemo bati.

Zakaj pred problemi ne smemo bežati, skriti glavo v pesek, se delati, da jih ni, ampak se z njimi soočiti?

Iz enostavnega razloga: ker sami od sebe ne bodo izginili. In prej ko jih zaznamo ter prepoznamo, lažje jih bomo rešili.

Problem z leseno ograjo, s katere je izginil že ves zaščitni lak, bomo lažje rešili, če jo bomo prebarvali takoj, kot pa če bi počakali še leto ali dve in bi les pričel že gniti. Običajno probleme s stvarmi kar hitro rešujemo, težje pa nam gre z nami samimi. Ko človek na primer vsake toliko časa doživi usek v križu, ko ima občasne bolečine v kolenu ali vratu,… vzame protibolečinske tablete in počaka »da mine in da izzveni«. Tukaj vas moram razočarati: nič ne mine in izzveni, ampak se samo poglobi in zakrije, dokler se zopet ne pojavi v hujši obliki in opozarja: »Daj, zgani se že, usmeri pozornost vame!«

Vse v nas in okoli nas je namreč pod vplivom entropije. Gre za naravni fizikalni zakon. Vse postopoma tone v de-organizacijo, neskladje, neurejenost in končno propade. Temu zakonu ne more nihče ubežati, lahko pa entropijo upočasnimo in jo dalj časa obvladujemo.

AEQ metoda® uči, da s tem, ko vlagamo našo pozornost in energijo v urejanje in usklajevanje, v učenje in izboljševanje odnosov med mišicami, ki se pri vsakem gibu na eni strani krajšajo in na drugi daljšajo, manjšamo entropijo, saj v sistem vračamo red. In tako, kot usklajujemo delo mišic, lahko vračamo ravnotežje tudi na drugih področjih življenja.

Teoretične osnove AEQ metode® in AEQ vaje® se lahko učite na skupinskih delavnicah (tri in večurne), lahko se odločite za individualno učenje vaj, obiskujete tedensko vadbo ali pa pristopite k aktivnem učenju AEQ metode, ki je tudi najučinkovitejše.

Izvajanje AEQ vaj ni telovadba, s katero želite ojačati mišice, ni stretching, kjer želite raztegniti mišice, ampak je gibanje, ki ima namen:

Ponovno povezati um in telo v pravilno delujočo celoto, kjer um upošteva zmogljivost telesa in ga ne zlorablja ter hkrati telo kvalitetno izvršuje zahteve uma in izvaja primerne/ustrezne gibe.
Urediti gibanje mišic. V vsakem gibu namreč sodelujejo mišice, ki jih krajšamo in mišice, ki jih daljšamo. Če gib izvedemo tako, da gremo na silo v pretirano krčenje, nasprotnih mišic pa ne podaljšamo zadosti, je gibanje trdo, pride lahko do bolečin in poškodb. To pomeni, da je za izvedbo lahkotnega, gladkega giba potrebno znati ustrezno sprostiti mišice.
Povečati čutenje telesa. Telo smo nekoč (lahko že v otroštvu in v rani mladosti) kronično zakrčili, ker nismo želeli, da pridejo do zavesti občutki, čustva, ki bi nam povzročali nevzdržno psihično bolečino. Sedaj, ko smo odrasli, verjetno ni več realnih vzrokov za ohranjanje napetih mišic, a ker smo telo oziroma dele telesa praktično »odrezali« od zavesti, nad njimi nimamo kontrole in jih ne znamo/zmoremo več sprostiti.
Odpraviti kronično neprimerno zakrčenost mišic in s tem vzroke za degenerativne spremembe v telesu. Trajno zakrčene mišice pričnejo najprej boleti in sporočajo, da je potrebno več pozornosti nameniti v tisti del telesa, da je tam potrebna sprememba. Če ne storimo ničesar, oziroma če bolečine zamaskiramo s protibolečinskimi koktajli, pride do vse večjih napetosti v mišicah in postopoma se razvijejo degenerativne spremembe – hernije, spondiloze,…

Vse našteto lahko opišemo krajše – izvajanje AEQ vaj® omogoča odpraviti senzorno-motorično (čutno-gibalno) amnezijo. Zaradi SMA izgubimo zavestni nadzor nad gibanjem, držo, ne čutimo in ne zavedamo se več, kako izvajamo določene gibe, kako hodimo, stojimo. Smo na avtopilotu, ki je slabo zbalansiran in se neučinkovito prilagaja različnim situacijam.

Kako izvajamo AEQ vaje®?

Počasi

Le če gib izvedemo počasi, lahko opazimo, kakšen ta gib je. Smo ga izvedli gladko ali imamo občutek, kot da bi nam nekaj preskakovalo, je lahkoten ali vanj vlagamo preveliko truda, je njegova smer prava? Bolj ko je premik počasen, več je priložnosti za analizo, več je tudi časa za občutenje.

Šele ko vemo, kakšen gib smo naredili, ko zaznamo nepravilnosti ter pomanjkljivosti, ga lahko spremenimo in izboljšamo.

Pozorno/čuječno

Vso svojo pozornost namenimo izvajanju vaje. Povezujemo zavest (um) in telo ter krepimo senzorno-motorični lok. Izvedemo gib po navodilih učitelja, oziroma doma po lastnih navodilih, ga proučujemo in predvsem iščemo občutke iz telesa, ki jih je ta gib povzročil. Naši možgani na ta način dobivajo po senzornem živčevju vse več informacij. Na osnovi tega bodo lahko pošiljali po motoričnem živčevju nazaj v mišice primernejše impulze in tako bo kontrakcija mišic ustrezala realnim potrebam. Ko bomo počivali bodo mišice sproščene, pri aktivnostih pa bodo bolj ali manj napete.

S spoštovanjem do telesa

Telo je naše edino vozilo skozi to življenje. Zato moramo zanj dobro skrbeti, ne smemo ga zlorabljati ne s hrano in pijačo ne s pretiravanjem v gibanju, s premalo počitka,…. V primeru izvajanja AEQ vaj to pomeni, da nikoli ne gremo v bolečino. Ni namen, da stisnemo zobe in gremo preko sebe, saj takrat naredimo ravno obratno, kar želimo doseči. Bolečine si namreč ne želimo čutiti in zavest, namesto da bi pridobila čim več informacij iz telesa, se od tega odmakne.

Redno /vsak dan

AEQ vaje moramo redno izvajati tudi doma. Nepravilnih podzavestnih gibalnih vzorcev, nerealno in konstantno napetih mišic niso dobili preko noči, zato je potrebno, da redno ustvarjamo okoliščine, kjer imamo drugačen odnos do telesa, kjer se gibamo drugače, pravilneje, kjer bolje čutimo telo – in to je, ko izvajamo AEQ vaje. Na ta način bomo postopoma spremenili podzavestne gibalne vzorce v primernejšo obliko.

Radovedno, raziskovalno

Pomembno je tudi, da pri izvajanju vaj ne pademo v rutino, kjer bi bilo bolj pomembno število ponovitev, kot pa kvaliteta izvedbe.

Vsako ponovitev skušamo izvesti malce drugače, malce boljše. Z raziskovanjem in poskušanjem odkrivamo, kako gib izvesti bolj učinkovito. Tak gib bo vse bolj urejen, neboleč in lahkotnejši.