Preveč in premalo
Preveč oziroma premalo – dve besedi, ki označujeta, da smo s svojim delovanjem ali nedelovanjem padli iz ravnovesja.
Življenje si lahko predstavljamo kot nenehno igro iskanja ravnovesja. Ko smo uravnoteženi na vseh področjih življenja, smo zdravi in zadovoljni, dobro se počutimo. Toda to stanje ni trajno in se ne nadaljuje kar samo po sebi, ko je enkrat doseženo. Ves čas moramo usmerjati zadostno količino pozornosti, energije in časa za ohranjanje te krhke, a hkrati tako izpolnjujoče ravni bivanja.
V kemiji velja za ravnotežne sisteme Le Chatelierovo načelo, ki pove, da se ravnotežni sistem na zunanjo spremembo odzove tako, da skuša to spremembo čim bolje izničiti. In prav to razloži tudi eden izmed principov AEQ metode – ko je nečesa v našem življenju, za katerega želimo uravnoteženost, preveč, zmanjšaj; ko je nečesa premalo, povečaj!
Preveč in premalo ter vmesno stanje ravnovesja lahko apliciramo prav na vsa področja življenja. Morda je v tem času, ko je naše okolje zelo kaotično in neuravnovešeno še toliko bolj pomembno, da skušamo doseči balans znotraj sebe.
Kako uravnovešeno je naše delovanje? Koliko delamo, koliko počivamo, se zabavamo? Kakšen je naš počitek? Preveč pasiven, ko samo spimo oziroma ležimo, preveč aktiven, s prekomerno fizično aktivnostjo? Je naše delo preveč oziroma zgolj fizično ali le umsko in smo popolnoma pozabili na telesne aktivnosti? Uživamo primerno uravnoteženo hrano, se primerno hidriramo?
Dajemo preveč ali preveč sprejemamo?
Koliko smo usmerjeni v telo in koliko v svoj duh? Zlato pravilo je prava mera. Vsak jo mora poiskati sam, saj smo si med sabo vendarle različni.
Ko nam na nekem področju ne gre najbolje, nam pa je to področje pomembno, se moramo vprašati česa je tu preveč, česa morda premalo. Smo premalo fokusirani, premalo angažirani, namenjamo aktivnosti premalo časa ali pa se morda na silo preveč trudimo?
Pretiravanje v kakršnokoli smer ne prinese nič dobrega in kvalitetnega, pomembno pa je tudi, kolikokrat in koliko časa v nečem pretiravamo. Občasen skok v ekstrem se mi ne zdi tako zelo nesprejemljiv, saj takrat lahko na primer odkrijemo kje so naše meje, česa smo sposobni, takrat lahko konec koncev dosežemo tudi kakšen preboj na področju, ki ga želimo izpopolniti.
Morda se zdi iskanje ravnovesja zahtevna in nikoli končana zgodba. Ravnovesje moramo ves čas ustvarjati, glede zahtevnosti pa bi rekla takole – bolj ko je naše telo kot celota (naš nevromuskulaturni sistem in duh) integrirano in razvito, bolj je inteligentno, manj naporno je iskanje ravnovesja, saj se dogaja spontano tudi na nezavednem nivoju. Takšen razvoj pa je mogoč tudi, če prakticiramo in živimo AEQ metodo.