Dihanje z diafragmo ter prsno in klavikularno dihanje

Človek se v tisočih letih ni kaj bistveno spremenil, njegova zgradba oziroma struktura je še vedno enaka. Bistveno pa se je spremenilo okolje in s tem tudi njegovo življenje ter delovanje – pravzaprav gre za povezanost in soodvisnost vseh treh omenjenih faktorjev.

Če si zamislim življenje običajnega človeka izpred dvesto let: zgodnje vstajanje, veliko fizičnega dela, brez posebnih specialnih pripomočkov, veliko gibanja, malo hrane, vendar pa ta naravna, z večjo hranilno vrednostjo ter bolj uravnotežena, spanje in počitek, ko se je stemnilo. Človek je bil povezan z naravo, z njenimi ritmi, časa je imel na pretek, nikamor se mu ni mudilo. A če je hotel preživeti, je moral biti učinkovit, moral je učinkovito delati, se gibati in tudi dihati – to je bilo mogoče, ker je čutil in obvladoval svoje telo. In danes: malo primernega, premišljenega gibanja, veliko več sedenja, težkega fizičnega dela praktično ni več, tega v glavnem opravijo stroji, veliko preveč hrane, ki pa je običajno prazna, sploh če gre za industrijsko predelane produkte in neuravnotežena, dnevno-nočnem ritmu skoraj nihče več ne sledi, vsi hitijo, izpostavljeni stresu, raznim pritiskom in pričakovanjem okolice, odrezani od telesa in občutkov, ker je tako lažje,… Posledica je neučinkovito gibanje in tudi neučinkovito dihanje.

Če želimo dihati učinkovito, moramo dihati  s trebušno prepono. Diafragma je poleg medrebrnih in trebušnih,  glavna dihalna mišica, ki pa jo ljudje današnjega razvitega sveta vse manj uporabljajo. Tempo življenja in pogoste stresne situacije povzročajo, da so ljudje večino časa v simpatičnem načinu delovanja, za katerega je značilno prsno dihanje in tudi dihanje skozi usta. Čez čas se takšnemu dihanju privadimo, gibanje trebušne prepone pa je vse manjše.  Vzrok za majhno uporabo diafragme je tudi prevelika/neprilagojena in konstantna zakrčenost mišic trupa in tudi same trebušne prepone. Tako pademo v začarani krog – zakrčene mišice onemogočajo trebušno dihanje, hkrati pa neuporaba trebušne prepone povzroči, da le-ta še bolj hipotrofira.   

Trebušna prepona, ki ima obliko padala, je mišična pregrada med prsno in trebušno votlino. Ob vdihu se skrči, spusti se v trebušno votlino in ob tem pride do sesanja zraka v spodnji del pljuč. Spodnja tretjina pljuč je najbogatejša s krvjo, zrak pa tudi dalj časa potuje v ta del, zato je stik vdihanega zraka s pljučnimi mehurčki daljši. Vse to povečuje učinkovitost diha. Trebušna votlina se ob takšnem vdihu razširi in izboči, ob tem so notranji organi nežno potisnjeni navzdol . Ob izdihu pa elastičnost diafragme in pljučnega tkiva ter višji tlak v trebušni votlini omogočijo, da se iztisne zrak iz pljuč. Diafragma se zopet izboči v obliko kupole, stisne pljuča, iz katerih izdihnemo zrak z večjo vsebnostjo ogljikovega dioksida.

Prednosti preponskega dihanja so številne: od večje umirjenosti in aktivacije parasimpatičnega načina delovanja živčnega sistema, boljšega spanje, več energije, izboljšanega krvnega pretoka in s tem količine kisika v mišicah, do boljšega pretoka limfe, »samomasaže« notranjih organov,…

Za večino ljudi današnjega razvitega sveta je značilno prsno dihanje. Trebušna prepona se ne more pravilno širiti v trebušno votlino, saj jo omejujejo rigidne mišice trupa, ki so kot nekakšen oklep, ki onemogoča ekspanzijo. Vdih je omejen, plitek, izmenjava dihalnih plinov pa nepopolna. Tako se za kompenzacijo razvijejo nepravilni dihalni vzorci, med drugim tudi omenjeno prsno dihanje in klavikularno dihanje (dihanje zgolj z vrhovi pljuč). Z delovanjem medrebrnih mišic ter z dviganjem in spuščanjem ramenskega obroča napihnemo prsni koš. Zrak pride le v zgornji in srednji del pljuč, spodnja tretjina, ki ima večjo površino in je bogata s krvjo, pa ostane nepredihana. Izmenjava kisika in ogljikovega dioksida je slaba, v tkivu pride do pomanjkanja kisika, zato moramo povečati hitrost pretoka zraka, posledica pa je večja hitrost pretoka krvi in višji srčni utrip, ki vodita v vse bolj simpatično stanje. Takšno dihanje predstavlja večji napor, je neučinkovito ter slabša telesno in psihično stanje človeka.  

Sami lahko ugotovite ali dihate primarno s trebušno prepono ali je vaše dihanje pretežno prsno. Eno dlan položite na trebuh nad popkom, drugo pa na prsni koš. Opazujte premike dlani ob dihanju. Če se na primer bolj opazno dviguje in spušča dlan na trebuhu, dihate preponsko.

Z izvajanjem AEQ dihalnih vaj in dihalnih protokolov po AEQ metodi® lahko bistveno izboljšate kvaliteto svojega dihanja, s tem pa tudi počutja in zdravja.