MEMBRANA – ločnica med posameznikom in okoljem
Vsi poznamo frazem o debeli /slonji koži. Gre za prispodobo, s katero opišemo, da ljudje s takšno kožo neprizadeto prenašajo žalitve, psihično nasilje, so manj občutljivi na druge, za marsikaj jim ni več mar.
V sodobni družbi je, sploh če pomislimo na politike, gospodarstvenike, ljudi na položajih, to cenjeno, saj jih nič ne prizadene in ustavi. So na videz bolj prilagojeni sodobnemu svetu in so uspešnejši.
Pa je res dobro imeti debelo kožo? Ali je morda boljša tanka koža, s katero opisujemo večjo ranljivost in tankočutnost? Ne eno in ne drugo. V nadaljevanju poglejmo zakaj je tako, oziroma kako naj bi bilo najbolje.
Po AEQ metodi je koža del membrane, kamor štejemo še podkožno tkivo, fascije (mišične ovojnice) in prečno progaste skeletne mišice. Membrana ločuje človeka od ostalega sveta in ga definira kot individuum. Njena najpomembnejša naloga je zaščita središča organizma pred vplivi in obremenitvami okolja, hkrati pa je njena funkcija tudi zaznavanje spreminjanja energij in impulzov, preko katerih se okolja zavedamo in lahko nanj potem tudi povratno vplivamo.
Povezana je z našo zavestjo. Ko so impulzi iz zunanjega ali notranjega okolja zadosti veliki, dovolj vplivajo na membrano in takrat se aktivira zavestno zaznavanje na površini možganov. Obstaja pa tudi podzavestni sistem nadzora okolice, vsepovsod tam, kamor zavest ni usmerjena. Preko njega dobimo občutke, s katerimi potem zavest usmerjamo v konkretno smer, da tako dobimo zadosti podatkov in lažje ocenimo, kako se odzvati.
Na impulze iz notranjosti telesa ali okolice del naše zavesti – ego odreagira, tako da s primernim delovanjem odstranimo oziroma spremenimo, kar nas moti, ovira, omejuje ali ogroža. Druga možnost je, da se od tega, kar nas moti, ovira,… umaknemo. V teh primerih zadevo rešimo, uredimo in pritisk na membrano se zmanjša. Primeri takšnih situacij bi bili: impulzi iz notranjosti telesa sporočajo o pomanjkanju tekočine; ozavestimo, da smo žejni, zadevo pa rešimo tako, da popijemo kozarec vode. Ali pa: moža moti določeno ženino vedenje. Kot odrasli, čustveno zreli osebi se pogovorita, naredita določene spremembe in odpravita težavo. Lahko se zgodi, da so ovire prevelike – tako lahko na primer zapustimo toksično okolje, saj s partnerjem ali pa z nadrejenim ne moremo rešiti stvari, ki nas motijo.
Do problema pa pride, ko ovire z učinkovanjem na okolje ne moremo rešiti, ne moremo pa se tudi iz situacije umakniti. To ego moti, počutimo se nemočne. Če takšno stanje traja dlje, postane to za ego nevzdržno in se posluži obrambnega mehanizma. Prične z zanikanjem, da ovira sploh obstaja, gre v iluzijo. Tako se zgodi, da z dvigom tonusa v membrani, ki postane kroničen, preprečimo, da bi bolečina, ki jo povzroča nemoč, prišla v zavest. Prihaja do vse večje ločenosti med zavestjo/egom in telesom. Pogosti so primeri, ko mali otrok ne more spremeniti odnosa staršev do sebe. To ga nevzdržno boli, ne more pa pobegniti, saj je od njih odvisen. Občuti obup in nemoč, zato z aktivacijo membrane (zakrčenje prečno progastih skeletnih mišic) doseže, da zadrži premočne dražljaje iz telesa v zavest. Takšno stanje traja dolgo – celotno otroštvo, zato postane obrambna reakcija podzavestna in s tem kronična. Ko odraste, ne zmore in ne zna reševati problemov letom primerno in se še vedno obnaša nemočno kot otrok.
Za ohranjanje ločenosti ega in telesa, za ohranjanje omrtvičene in »debele kože« so potrebni vse večji pritiski v notranjosti telesa, kar je energijsko zelo potratno. Telo si namreč prizadeva, da bi v zavest prišli resnični občutki, kar je izčrpavajoče. Pride do preobremenjenosti, bolj smo dovzetni za bolezni, obrabe, poškodbe. Posledično lahko nastopi izgorelost, depresija, avtoimunske bolezni, demenca. Takrat smo ranljivi, naša koža/membrana je šibka, »tanka« in se slabo odziva na obremenitve okolice.
Trajno debela ali trajno tanka koža/membrana torej zagotovo nista dobri. Optimalno je, da se znamo prilagoditi trenutni situaciji in mišice ustrezno obremenjevati. Da se znamo napeti in narediti dober oklep, ko realno pričakujemo udarec iz okolja ali pa se sprostimo, smo mehki in tankočutno sprejemamo impulze iz okolja, ko smo z osebo, ki ji zaupamo in ljubimo. In da znamo krmariti v vseh odtenkih med tema dvema skrajnostma.
Naša osebna zgodovina in način življenja v sodobni družbi opisanega optimuma ne podpirata. Večina ljudi ima bolj ali manj ločena telesa od svojega ega. Ne občutimo več realnega stanja, oziroma najbolj žalostno je, da velikokrat sploh ne čutimo, da ne čutimo. Z učenjem AEQ metode® in vadbo AEQ vaj ponovno vračamo zavedanje telesa in si omogočamo, da znamo ustrezno uporabljati svojo membrano. S tem trošimo manj energije, smo učinkovitejši in doživljamo manj bolečin, bolezni ter neprijetnosti.
V kratkem bom objavila datum delavnice in spletnega programa Reševanje kroničnih problemov s pomočjo AEQ metode®, kjer boste lahko izvedeli več o metodi in jo izkusili v praksi. Vabljeni vsi, ki bi se radi povezali s svojim telesom in pridobili znanje, ki vam bo koristilo pri reševanju težav in osebnostni rasti. Veselim se srečanja z vami. Za več informacij obiščite spletno stran aeq4you.eu