SE ZNAMO DOVOLJ UMIRITI?
Vse več ljudi ima v današnjem času težave s tem, da se ne morejo umiriti. So živčni, nervozni, anksiozni. Čez dan ta neprijetna občutja prekrijejo z veliko dela, z množico najrazličnejših opravil, s pretiravanjem v športnih aktivnostih. Na ta način se utrudijo, izgubijo veliko energije, čeprav morda tega sploh ne čutijo, in so navidezno bolje. Izčrpani zaspijo, a se že po nekaj urah zbudijo,… Tako nadaljujejo iz dneva v dan ter hodijo po poti, ki ne vodi v najbolj svetlo prihodnost.
Razlog za to, ali so se zmožni umiriti ali ne, tiči v primernem delovanju njihovega avtonomnega živčnega sistema (AŽS).
Naloga živčnega sistema je, da sprejema, prenaša, vrednoti, predeluje in shranjuje signale po telesu. Sestavljata ga dva dela – somatsko živčevje, ki je v glavnem pod vplivom naše volje (možgani, hrbtenjača, možganski živci) in vegetativno ali avtonomno živčevje, ki ni pod vplivom naše volje. AŽS kontrolira neprostovoljne funkcije telesa, spodbuja delovanje notranjih organov, gladkega mišičevja, srčne mišice, žlez. Njegova dela, simpatični in parasimpatični živčni sistem, se aktivirata pod različnimi okoliščinami. Oba pa sta nujno potrebna za naše preživetje, ohranjanje zdravja in dobro počutje.
Pomembno je, da način delovanja AŽS ustreza dani situaciji. Če smo v okoliščinah, ki zahtevajo akcijo, je ustrezno delovanje simpatikusa. Telo se na to pripravi: razširijo se dihalne poti, pospeši se utrip, delovanje prebavnega sistema in izločal se upočasni , mišice preplavi kri, na površini pa se kapilare stisnejo, membrana postane manj občutljiva. Ko impulzov za akcijo (grožnja, stres) ni več, se aktivira parasimpatikus, ki omogoči, da se telo upočasni, regenerira in spočije. Mišična napetost se zmanjša, prav tako srčni utrip in tlak, obnovi se prebava in izločanje. Na tak način se telo pri človeku z malo senzorno motorične amnezije opomore in se pripravi na novo akcijo in nov krog delovanja.
Žal je v sodobnem svetu doseganje takšne homeostaze bolj izjema kot pravilo. Delovanje parasimpatičnega sistema pravzaprav sploh ni več zaželeno. Človek hoče več, hitreje, bolje,… in parasimpatični sistem ga pri tem ovira in ustavlja. Obilje energije in množica želja sili ljudi v akcijo, na ta način je v glavnem aktiviran simpatični živčni sistem in posledično je človek uspešnejši, hitrejši, več si upa. Seveda pa takšna situacija povzroči utrujenost, mišice so napete in toge. Tu nastopi medicina, nove tehnologije, ki stanje »gasi« in povzroča ujetost v začaran krog delovanja brez pravega počitka.
Vzrok pretirano aktiviranega simpatičnega živčnega sistema je tudi količina stresa, ki mu je izpostavljen človek današnjega časa. Cikel aktivacija simpatikusa, »boj/beg« in rešitev situacije, ki mu sledi aktivacija parasimpatikusa z regeneracijo, počitkom in s tem pripravo na nov stresni dogodek, se je pretvoril v začaran krog trajno aktiviranega simpatičnega živčnega sistema.
Obstaja pa še en razlog kronično aktiviranega simpatičnega živčnega sistema, ki sega v obdobje prvih let življenja, oziroma celo v obdobje, ko smo bili še v materinem trebuhu. Vzorec delovanja AŽS se namreč prične razvijati in oblikovati že v zarodku, nadaljuje pa se v zgodnjem otroštvu. Model delovanja se prenaša v glavnem iz matere na otroka. Mati s svojim zgledom uči, kdaj in kako aktivirati AŽS. Če se mati na spremembe iz okolja in na impulze iz svoje notranjosti odziva predvsem na simpatični način in ni sposobna aktivirati situaciji primernega delovanja AŽS, se bo tako odzival tudi otrok. Sebe in okolje bo dojemal, kot da je ves čas v vojnem stanju, čeprav bi za svoj telesni in duševni razvoj, za boljšo kreativnost in za več potenciala v zavestnem delu živčnega sistema, potreboval ravno obratno – parasimpatični način delovanja. Dejstvo je, da želi otrok, ki je popolnoma odvisen od staršev, biti čim bolj podoben njim. Tako je na ravni AŽS bolj povezan z mamo in očetom ter ima več možnosti, da je sprejet in da starša zanj skrbita. Če starša delujeta na simpatični način, otroku ne preostane drugega, kot da zatre svojo avtentičnost, svojo potrebo po primarno parasimpatičnem delovanju in deluje na enak način kot starša.
Kadar je AŽS dolgotrajno aktiviran v simpatičnem načinu, govorimo o simpatični dominantnosti. Ta je pogosta pri zelo ambicioznih ljudeh, vrhunskih športnikih. V tem stanju so mišice zelo napete, stisnejo krvne žile, zato se zmanjša krvni pretok, tlak pa se zviša. Spremeni se izločanje hormonov, kar vodi v večjo verjetnost nastanka srčno žilnih obolenj.
Simpatična dominantnost, če traja dalj časa, lahko vodi v parasimpatično dominantnost, ko je človek brez energije, je nezainteresiran, brez ciljev in želja. Daljše obdobje močne aktivacije simpatičnega sistema pa pogosto povzroči tudi travmatični šok ali zamrznitev, ko se istočasno aktivira še parasimpatikus. Posledice so utrujenost, depresija, razni sindromi, motnje,…poslabša se kvaliteta življenja.
Izvajanje vaj AEQ metode® omogoči, da se tonus kronično zakrčenih mišic zmanjša, kar povzroči, da se počasi odpravlja nepotrebno aktiviran simpatični način delovanja AŽS. Vaje izvajamo počasi, pozorno, dihanje se umiri, tako postopoma zopet bolj aktiviramo parasimpatični način delovanja. Membrana postane bolje prekrvavljena, poveča se njena občutljivost in s tem tudi prijetnost občutkov. Telo se prične regenerirati, pridobi energijo (mišice, ki so bile ves čas zakrčene, so namreč zahtevale veliko energije) in takšno je precej bolj pripravljeno na novo akcijo.
S posvečanjem časa, pozornosti in energije učenju AEQ metode® postopoma dosežemo spreminjanje podzavestnih vzorcev in podzavestnega delovanja v primernejšo obliko.