Življenje v tem času in tem v tem prostoru se zelo razlikuje od življenja pred petdesetimi ali sto leti in je popolnoma drugačno, če ga primerjamo z življenjem pred industrijsko revolucijo ali z življenjem v nerazvitem svetu. Energije imamo v izobilju, kronično nam primanjkuje časa, na nas pritiska gora informacij, življenje se odvija vse hitreje, vse večkrat se znajdemo v stresni situaciji. Živimo v svetu, ki mu vlada strah. Posledica tega je, da ne živimo v trenutku, da zelo redko pozorno opravljamo le eno stvar, ampak želimo narediti čim več opravil hkrati, da smo pod stalnim pritiskom in da naše je naše telo večino časa v simpatičnem načinu delovanja bori se/beži.  Ego (zavest) in telo sta vse bolj ločena, sta na nasprotnih bregovih, morala pa bi tvoriti celoto. Naša zavest doživlja telo vse bolj kot oviro, ki ne more izpolnjevati njenih zahtev, želja, potreb. Telo smo pričeli izrabljati, ne nudimo mu kvalitetnega počitka, kvalitetnega gibanja. Pozornosti, časa in energije ne namenjamo več gibalni inteligenci, ne zavedamo se, kako kaj delamo, se premikamo. Občutek imamo, da gremo lahko preko telesa, saj imamo stroje, avte, aparature, ki vse naredijo namesto nas,… Telo nas prične opozarjati z bolečino, nevšečnostmi, česar pa običajno ne razumemo kot svarila, da se moramo ustaviti, premisliti in nekaj spremeniti. Farmacevtska industrija nam ponuja rešitve v obliki protibolečinskih koktejlov, ki zamaskirajo dejansko stanje in ustvarijo še večjo ločbo uma in telesa. Težave, bolečine, bolezni se stopnjujejo in če še ne želimo slišati in upoštevati sporočila, nas zaustavijo popolnoma. Zato je v današnjem času vse več kapi, infarktov, izgorelosti, globoke depresije, hudih problemov s hrbtenico oziroma z okostjem.