Refleks je hiter, spontan, nehoten odgovor telesa na dražljaj. Gre za prirojen način delovanja, prisoten je že pri dojenčkih. Na začetku razvoja človeštva, v okolju, ki je bilo neprijazno do človeka, je bil to izredno pomemben odziv. Stresna situacija (napad zveri, spori, bitke, naravni dogodki v za človeka neprijaznem okolju) je povzročila, da se je tedanji človek refleksno odzval, aktivirale so se mu ustrezne mišice, prišlo je tudi do drugih sprememb v telesu, npr. izločanje nekaterih hormonov,… To je omogočilo, da je lahko zbežal, se bojeval, se zaščitil ali skril.

V današnjem času in tem hitrem tempu življenja, ki je prepoln zahtev, vsiljenih potreb, želja, neprimernih razmer na delovnem mestu,  je stresnih situacij bistveno več kot nekdaj. Telo se refleksno odziva nanje, a sedaj ni več družbeno sprejemljivo, da bi človek ob aktivaciji mišic, ki omogočajo beg, nekajkrat tekel okrog zgradbe, kjer hodi v službo ali pa da bi se stepel z nadrejenim. Zato spremembe, ki se pojavijo v telesu, ne izzvenijo dovolj učinkovito in tudi ne zadosti hitro, telo se ne vrne v normalno stanje, pa je tu že novi stresni dogodek. Če se to dogaja pogosto in v daljšem časovnem obdobju, ostanejo določene mišice napete, kot pri refleksnem odzivu. In tega se potem sploh več ne zavedamo, ne občutimo. Izgubimo nadzor nad nekaterimi mišicami ali mišičnimi sklopi. Telo dobi  značilno nepravilno držo, način gibanja, kar postopoma pripelje do bolečin in resnih okvar ter bolezni.

 AEQ metoda® omenja tri tipične refleksne vzorce: refleks zelene luči, refleks rdeče luči ter travma refleks. Večina ljudi s staranjem razvije svojo kombinacijo dveh ali treh refleksov.

Refleks zelene luči se aktivira že pri dojenčku, v starosti od treh do šestih mesecev, najprej v vratnem delu in nato vzdolž celotne hrbtenice. Po eni strani je nujen, saj nam omogoča, da dosegamo zastavljene cilje. Če pa je prepogosto aktiviran, oziroma če je aktiviran ves čas in tega oseba ne prepozna, bo po določenem času prišlo do bolečin v spodnjem delu hrbta, obrab medvretenčnih diskov, bolečin v vratu in ramenih, čeljusti, do glavobolov. Pri refleksu zelene luči se namreč aktivirajo mišice zadnje strani telesa, usloči se hrbet, napnejo se ritne mišice, stegna, meča, glava se dvigne, ramena so potegnjena nazaj – pripravljeni smo za akcijo. In posledica konstantno napetih omenjenih mišic privede do obrab in ostalih navedenih težav. Pogosto aktivirana zelena luč je še posebej značilna za ljudi, ki so zelo aktivni, ves čas morajo nekaj početi, imajo visoka pričakovanja do sebe in drugih, prevelik občutek odgovornosti, ves čas nekaj razmišljajo.

Refleks rdeče luči pa je pogosto aktiviran pri ljudeh, ki jim primanjkuje samozavesti, ves čas jih nekaj skrbi, so previdni, niso preveč aktivni, so pogosto utrujeni in jih je strah. Tudi ta refleks je življenjskega pomena, saj se sproži, ko naenkrat nastopi nevarnost ali sprememba (npr. glasen pok). Takrat se skrčijo mišice sprednje strani telesa, trebušne in prsne mišice, da se zaščitijo vitalni organi, skrčijo se notranje stegenske mišice, glava se pomakne naprej. Pogosto oz. stalno aktivirana rdeča luč povzroči bolečine v kolkih, kolenih, stopalih, povzroča aritmijo, probleme s prebavo, otežuje dihanje, ljudje postanejo brez volje in depresivni.

Travma refleks pa je značilen za ljudi, ki so doživeli nesrečo ali večjo poškodbo roke, noge oziroma bočne strani trupa, prav tako pa tudi za ljudi, ki nesimetrično obremenjujejo telo – npr. športniki (rokometaši, vaterpolisti,…) in poklicno obremenjeni ljudje (natakarji, zobozdravniki,…). Ljudje z aktiviranim refleksom travme imajo pogosto različno višino ramen, bokov, posledica tega pa je, da izgleda, kot da imajo eno roko ali nogo krajšo, imajo nagnjeno glavo v levo ali desno, lahko imajo tudi celoten trup nagnjen v eno stran. Pride do rotacij v medenici, šepanja, bolečin.

Z izvajanjem AEQ vaj ® se učimo prepoznavati in občutiti  ter sproščati preveč napete mišice, ki so posledica podzavestnega nadzora gibov. Namenoma aktiviramo mišice, ki se krčijo pri omenjenih refleksih, jih skušamo začutiti, potem pa zavestno sproščati in tako postopoma ponovno prevzamemo nadzor nad njimi.